Pojdi na vsebino

Uporabnik:Stebunik/peskovnik21 - Seznam avstrijskih vladarjev

Karel IV. (tudi Karel I.) - zadnji avstrijski cesar

[uredi | uredi kodo]

1.svetovna vojna in papeži

[uredi | uredi kodo]

Papeževo stališče med in po vojni

[uredi | uredi kodo]
Eugenio Pacelli v glavnem stanu s papeževimi mirovnimi predlogi pri cesarju Viljemu II.
Nemški cesar Viljem in avstrijski cesar Franc Jožef na spominskem krožniku iz leta 1916 - sredi vojne vihre

Mirovne pobude in lajšanje bede

[uredi | uredi kodo]
  1. V prvi okrožnici, ki jo je izdal novembra 1914, je Benedikt XV.spregovoril o vsem zlu, iz katerega izhaja spopad: kot vzroke za vojno je obsodil pomanjkanje ljubezni, nespoštovanje avtoritete, razredno borbo in človeško lakomnost.
  2. Prvega avgusta 1917 je »vsem voditeljem vojskujočih se narodov« poslal skrbno pripravljen predlog za mirovna pogajanja, ki naj bi zagotovila trajen mir. Papežev predlog se je v marsičem ujemal s kasnejšimi Štirinajstimi točkami mirovnega načrta ameriškega predsednika Wilsona.
  3. Med vojno in po njej je posredoval pri posameznih vladah, da bi izpustile vojne ujetnike, zlasti bolne za jetiko; skušal je organizirati pomoč za dežele, v katerih so ljudje trpeli hudo pomanjkanje, tudi za boljševiško Rusijo.[1]
  4. Papež Benedikt XV. je spodbujal k dobrodelnemu delovanju za zbiranje potrebnih sredstev in denarja; tako je sam prispeval 82 milijonov lir, da je poskrbel za najbolj ogrožene med vojno – skoraj do vatikanskega bankrota. A v zahvalo je dobival samo zaničevanje in omalovaževanje – od vseh vojskujočih se strani, zlasti pa od Italije.
  5. Papež je postal v najtežjem času: Sveti sedež je bil popolnoma osamljen; imel je stike le s tremi večjimi silami: Avstrijo, Rusijo in Nemčijo. Francija je 1905 pretrgala diplomatske odnose, medtem ko so prostozidarske italijanske vlade onemogočale, da bi se slišal glas Cerkve. Vse to se je dogajalo, ko je bila Evropa v nezaslišani vojni, ki je pripravljala tlo totalitarizmom in postopnemu propadanju Evrope. Benediktu XV. je bilo jasno, da je tekoči spor popolnoma zgrešen, brez možnega izhoda; ni verjel, da bo kratek, kot so mislili vsi; takoj mu je bilo jasno, da bo strašen, zlasti z izumitvijo novih orožij za množično uničevanje. Benediktova vojna zoper vojno se je začela takoj, takoj pa tudi osamitev. Njegova molitev za mir, napisana januarja 1915, je bila v Franciji zaplenjena, medtem ko so jo lahko v Italiji brali le znotraj cerkva. To je nakazovalo, kaj se bo godilo med Drugo svetovno vojno s cenzuro okrožnic Pija XII. zoper nacizem in komunizem.
  6. Mit o državi, ki je »svobodna« od nravnosti in krščanstva, tako kaže svoj najbolj resničen obraz. V Londonskem sporazumu, s katerim se Italija zavezuje, da bo vstopila v vojno na strani Angležev v zameno za ozemlja, ki jih bo dobila, je bil vstavljen člen 15, ki prepoveduje papežu sodelovanje v kakršnemkoli prihodnjem diplomatskem pogajanju. Benedikt si je prizadeval, da bi zaustavil vstop Italije v vojno in je brezuspešno prepričeval Franca Jožefa, naj odstopi ozemlja, da bi izbil Lahom vsak casus belli. Niti mnogi katoličani ga niso razumeli in papež je moral trpeti tudi zategadelj.
  7. Medtem, ko so različne države poskušale pridobiti Benedikta XV. na svojo stran in so ga pozivale, naj prizna in obsodi krivde njihovih nasprotnikov, je vendar Benedikt , čeprav se je zavedal, da bo vznejevoljil vse, potrjeval vedno resnico: poleg napak enih omenja tudi napake drugih. Npr.: »Nemci vodijo podmorsko vojno?« »Da, ampak ali Angleži prenehajo pomorsko zaporo na nemško škodo?«…
  8. Tako je 1917, njegova znamenita in silovita obsodba dell'inutile strage (nekoristnega pokola), z blagim dodatkom za prihodnji pravičen in trajen mir – (veliko pametnejši od tistega, ki ga bodo načrtovali zmagovalci v Parizu, in s tem odprli vrata drugemu svetovnemu spopadu) postala pretveza za neverjetno obtožbo: nihče še ni zmagal v vojni, nihče se noče odpovedati morebitnemu plenu, za katerega je papež postal zaviralec (sabotatore). Nemci so ga obtoževali, da drži z Amerikanci in njihovimi zavezniki, Amerikanci in zavezniki pa, da drži z Nemci. V Italiji so Benedikta obtoževali celo »nedejavnosti« (»disfattismo«) in da je kriv za Poraz pri Kobaridu, da drži z Avstrijci, da je papa austriaco; tako je postal iz »Benedetto XV« - »Maledetto XV«.[2][3][4]

Neuvrščenost in mirovni predlogi

[uredi | uredi kodo]

| image = Thomas Woodrow Wilson, Harris & Ewing bw photo portrait, 1919 - black and white (cropped).jpg | caption = Portrait by Harris & Ewing, 1919 | order = 28th | office = President of the United States

Papežu Benediktu XV. je v zvezi z mirovnimi pogajanji poslal 24. decembra 1918 pismo, v katerem sprejema nekatere papeževe predloge, tudi ameriški predsednik Wilson
Izvleček iz pisma, ki ga je 24. decembra 1918 poslal papežu Benediktu XV. ameriški predsednik Wilson

Papež je vse svoje sile posvetil prenehanju svetovnega spopada; njegov brat Giovanni pa je v vojni sodeloval in je napredoval do kontraadmirala. Vojna in njene hude posledice so bile v središču Benediktovega papeževanja. Razglasil je strogo neuvrščenost Svetega sedeža in poskušal večkrat posredovati za mir, vendar sta obe strani njegove pobude gladko zavrnili, češ da je pristranski in naklonjen njihovim nasprotnikom. Ta podtikanja je zavrnil državni tajnik Svetega sedeža kardinal Gasparri, ki je v pismu z dne 4. marca 1916 poudaril, da je Sveti sedež popolnoma neuvrščen in da ne podpira nobene od vojskojočih se strani. Tako stališče je bilo še pomembnejše, ko so italijanske oblasti ob vstopu Italije v vojno 1915 izgnale diplomatske predstavnika Nemčije in Avstro-Ogrske iz Rima, in je lahko papež z njimi imel stike le prek švicarskega Lugana.[5]
Nemški protestantje so zavračali papeški mir kot žaljiv. Francoski politik Clemenceau, zagrizen protiklerikalec, je smatral to vatikansko pobudo za protifrancosko. Benedikt je napravil več neuspelih mirovnih poskusov; to prizadevanje ga je storilo še manj priljubljenega, celo v katoliških deželah kot je bila Italija; ljudi se je polastila vojna blaznost in niso bili pripravljeni sprejeti nič manj kot zmago.[6]
1. avgusta 1917 je Benedikt predložil sedem točk mirovnega načrta:

  1. »moralna sila prava naj zamenja gmotno silo orožja«;
  2. potrebno je »sočasno in sorazmerno zmanjšanje orožja«;
  3. treba je postaviti ustanovo za »mednarodno razsodišče«;
  4. obstaja »prava svoboda in splošna pravica do mórij«;
  5. treba se je »odpovedati vojni odškodnini«;
  6. zasedena področja bodo vrnjena;
  7. preučiti bo treba »medsebojne očitke«.

Z drugimi besedami to pomeni, da bi pričakovali od vojskujočih se strani po treh letih vojne, po nekaj milijonih mrtvih, da se vrnejo na svoje izhodiščne položaje, ko da se ne bi bilo ničesar zgodilo. Odzivi so bili dokaj različni:
Velika Britanija se je odzvala naklonjeno, vendar je bilo javno mnenje mešano.[7] Predsednik Združenih držav Amerike Wilson je zavrgel načrt. Bolgarija in Avstro-Ogrska sta bili naklonjeni, toda Nemčija je odgovorila dvoumno.[8][9] Benedikt je tudi predložil neobvezno služenje vojske,[10] kar je ponovil tudi leta 1921.[11]

Nekaj od teh predlogov je bilo vključeno v Štirinajst točk Wilsonovega mirovnega poziva z dne 8. januarja 1918.
V Evropi se je vsaka od strani čutila oškodovano v korist druge in niso bile pripravljene sprejeti predlogov. Kljub neuspehom pa je papeževo vztrajno prizadevanje za mir in nesebična vsestranska dobrodelnost najbolj ogroženim povečalo papeški ugled in je poslužilo za vzorec mirovnih naporov Piju XII. pred in med Drugo svetovno vojno, Pavlu VI. med Vietnamsko vojno, kakor tudi Janezu Pavlu Velikemu pred in med Iraško vojno.
Kot dodatek svojim naporom na področju mednarodne diplomacije je poskušal papež Benedikt zagotoviti mir skozi krščansko vero, ter je zaukazal katoličanom po vsem svetu posebne molitve za mir.[12] V zvezi z njegovimi diplomatskimi, dobrodelnimi in molitvenimi prizadevanji upodablja spomenik v cerkvi sv. Petra papeža zatopljenega v molitev, klečečega na grobu, ki spominja na padlega vojaka vojne, ki jo je opisoval kot nekoristen pokol.[6]

Vojna je povzročila veliko gorja, marsikaj uničila in prinesla velikanske družbene spremembe – saj so razpadla štiri cesarstva; nastale so nove države, pa tudi revolucije. Zato si je Benedikt XV. prizadeval preurediti Cerkev v skladu z novo svetovno ureditvijo in se spraviti s svetom. To se je pokazalo kot pravilno, kajti od 14 držav pred prvo svetovno vojno je poskočilo število diplomatskih predstavništev pri Vatikanu na 27 po vojni. Ko je po prvi svetovni vojni število diplomatskih predstavništev pri Svetem sedežu skočilo na 27 od predvojnih 14, je to z današnjega vidika dokaj malo; moramo pa spomniti, da rimsko vprašanje še ni bilo rešeno in da Vatikan še ni bil suverena država. Danes je to število že 180, kar je sedemkrat toliko kot po vojni oziroma kar trinajstkrat večje od predvojnega števila predstavništev.[13]

1920 je papež napisal mirovno okrožnico, v kateri spodbuja po doseženem premirju narode k takemu mirovnemu sporazumu, ki bo trajen in pravičen tudi za poražence; tak mir bo odpravil vzroke starih nasprotij, ki bi lahko spet zanetili nov spopad, kar se je žal kmalu zares zgodilo že čez dve desetletji z vsemi usodnimi posledicami Druge svetovne vojne.

Pacem, Dei munus pulcherrimum (latinski izvirnik) [14] La pace, gran dono di Dio (italijanski prevod) [15] Mir, najlepši Božji dar (slovenski prevod)

Si fere ubique bellum aliqua ratione compositum est, et pacis quaedam conventiones subscriptae, reliqua sunt tamen antiquarum semina inimicitiarum.

Nullam pacem consistere, nulla pacis foedera posse vigere, quamvis diutinis laboriosisque consultationibus constituta sancteque firmata, nisi per caritatis mutuae reconciliationem odia simul inimicitiaeque conquiescant.

Samaritanus accessit, qui, alligatis vulneribus, infusoque oleo et vino, duxit eum in stabulum, et curam eius egit[16]: ita ad sananda humanae societatis vulnera manum suam adhibeat oportet Iesus Christus, cuius quidem Samaritanus ille personam sustinebat.

Se quasi dovunque la guerra in qualche modo ebbe fine, e furono firmati alcuni patti di pace, restano tuttavia i germi di antichi rancori.

Nessuna pace possa aver consistenza né alcuna alleanza aver vigore, quantunque escogitata in diuturne e laboriose conferenze e solennemente sanzionata, se insieme non si sopiscano gli odi e le inimicizie per mezzo di una riconciliazione fondata sulla carita vicendevole.

I due casi si assomigliano grandemente; e come a costui si avvicino pieno di compassione il Samaritano che versatogli sulle ferite olio e vino lo fascio, lo condusse all'albergo e si prese cura di lui[17]; cosi a risanare le ferite del genere umano e necessario che vi appresti la sua mano Gesu Cristo, di cui il Samaritano era figura ed immagine..

Če se bi torej vojna na nek način končala, in bodo podpisani nekateri mirovni sporazumi, ostajajo vseeno klice starih sovraštev.

Noben mir ne more biti trajen, niti ne more nobena zveza imeti veljave, čeprav je sad dolgotrajnih in napornih posvetovanj in slovesnih zagotovil, če se ne pomirijo črtenja in sovraštva prek sprave, ki temelji na vzajemni ljubezni.

Ta primera sta si izredno podobna[18]; in kakor se je tistemu poln sočutja približal Samarijan, ki mu je na rane vlil olja in vina ter ga obvezal, odpeljal v gostilno in zanj poskrbel [19]; tako je potrebno, da bi pozdravili rane človeškemu rodu, dovoliti, da nanj položi svojo usmiljeno roko Jezus Kristus, čigar je Samarijanec bil lik in podoba.

Delo zoper nekoristno morijo je bilo vendarle koristno

[uredi | uredi kodo]

1917 je papež objavil pismo za končanje svetovnega spopada. Sto let pozneje je dozorelo spoznanje, da je tako ravnanje bilo koristno za svetovni mir v prihodnosti, pa tudi za položaj Vatikana v mednarodnem ravnotežju.
Ob izbruhu prvega svetovnega spopada je bilo papeštvo osamljeno zaradi pritiska iz Rima, zaradi nemškega Kulturkampfa, zaradi avstrijskega veta na izvolitev kardinala Rampolla v konklavu 1903, zaradi francoske »ločitve« 1905 in portugalske 1911; končno je k osamelosti prispevala tudi nespretna politika Pija X., ki je sicer bil svet mož; največjo škodo pa je papeštvu – in tudi slovenstvu – prizadejal tajni Londonski sporazum z dne 26. aprila 1915, ki ga je objavila Pravda 1917. Z njim je Italija dosegla izključitev Vatikana iz prihodnjih mirovnih pogajanj, kar je bila – tako Merry del Valnajhujša napaka, ki je imela katastrofalne posledice za prihodnost. Papež Benedikt je že 1915 označil svetovno vojno za grozno klavnico, ki onečašča Evropo; 1917 pa je podal v svesti si svoje duhovne dolžnosti kot očeta narodov, konkretne predloge za končanje te nekoristne morije, čeprav se je zavedal, da govori v veter. Papež Ratzinger je ob devetdesetletnici poziva poudaril 2007, da je bilo to prizadevanje usmerjeno v prihodnost Evrope in sveta po krščanskih načelih in je temeljilo na mednarodnem pravu.[20]
Kostnico v Sredipolju je že 1992 obiskal papež Janez Pavel II., ki je tam maševal za mir; sicer ni šel v Foljan, kar so mu nekateri zamerili; vendar je bil v mislih na obeh straneh, povezan s padlimi po vsem svetu, kar je med kratkim nagovorom jasno izrazil v duhu Benedikta XV. s pozivom za svetovni mir in spravo:

Discorso di Giovanni Paolo II durante la sosta al sacrario militare di Redipuglia (italijanski izvirnik) [21] Nagovor Janeza Pavla II. med postankom pri vojaški kostnici v Sredipolju (slovenski prevod)

Inginocchiandoci dinanzi a questo altare, che commemora il sacrificio generoso di tante vite umane, desidero rendere omaggio alla Patria italiana, per la quale questi giovani sono caduti in battaglia. Mi inginocchio a pregare idealmente anche per tutti i luoghi del mondo che raccolgono i caduti di tutte le guerre, e in particolare per quelli che riposano nel vicino cimitero austro-ungarico. Nello stesso tempo, vorrei raccogliere da loro un pressante invito alla pace: pace per la vostra terra…, pace per l’Europa e il mondo intero.

Ko se priklanjamo pred tem oltarjem, ki spominja velikodušno žrtev tolikih človeških življenj, želim izraziti spoštovanje italijanski domovini, za katero so ti mladeniči padli v boju. Poklekujem pa tudi v molitvi v mislih povezan z vsemi kraji na svetu, ki zbirajo padle vseh vojn, in zlasti za tiste, ki počivajo na bližnjem avstro-ogrskem pokopališču. Istočasno bi želel zbrati od njih pomemben klic k miru: mir za vašo deželo…, mir za Evropo in za ves svet.

Papež Frančišek pa ni obiskal le kostnice v Sredipolju, ampak tudi v Foljanu ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, dne 13. septembra 2014. Tam je razglasil v svoji značilno odkriti govorici, da »je vojna vedno norost«. Frančišek v drugačnih, za mir veliko bolj nevarnih časih, kakor so bili tisti po padcu berlinskega zidu, stopa na obe strani, na obe pokopališči. Med žrtvami morije (tudi) on ne dela razlik, saj noben vojak ni šel v klavnico po svoji volji.[22]

Papež polomije ali papež miru?

[uredi | uredi kodo]

»Nobena vojskujoča se sila ni hotela tvegati odstopanja od visoko postavljenih vojaških ciljev. Končno se je sprevrgel papežev mirovni poziv 1917 v diplomatsko polomijo (fiasko)«, sodi avstrijski zgodovinar Gottsmann. Baje da je bila le propadajoča Avstro-Ogrska prisiljena na sprejem papeškega posredovanja. Za papeštvo pa je prišlo še hujše. Vsaka sila je gledala v pozivu zaroto in ožigosala papeža kot nasprotnika. Za Francoza Clemenceauja je bil pape boche (švabski papež); nemški vojskovodja Ludendorff pa je nasprotno govoril le še o Franzosenpapst. Na Pariško mirovno konferenco v Versaillesu 1919 pa zmagovalci Vatikana niso vabili.
Najhujše razočaranje pa je moral Benedikt XV. doživeti v lastnem taboru celo med mnogimi škofi vojskujočih se strani. Večina se jih je že 1914 pridružila splošnemu hura-domoljubju. Namesto da bi se postavili za svojega modrega predstojnika v Vatikanu, so mnogi prvi trobili v narodnjaški rog. V pariški notredamski stolnici je tako pridigar z nadškofovo odobritvijo kritiziral papežev mirovni poziv, češ da "škodi sveti francoski zadevi". Nemški episkopat je svaril v pastirskem pismu z dne 1. novembra 1917 pred »Judeževim plačilom za nezvestobo in izdajo cesarja«. Nekateri so – kot italijanski psiholog in redovnik Gemelli [23] fanatično pri vojakih zatirali kakršenkoli strah pred smrtjo, ki jih je čakala v nekoristnih naskokih, češ da z vojskovanjem sodelujejo pri zveličavnem Kristusovem poslanstvu.[24]
Tako je postal strogo neuvrščeni papež, ki je versajski ukaz obsodil kot krivičen in umrl 1922, tragičen lik.
Ali pa ne. Čeprav se Vatikan na politični ravni ni mogel izkazati kot moralna avtoriteta, je Benedikt XV. položil temeljni kamen za dosledno mirotvornost papežev. Njegovo mirovno učenje je postalo sestavni del cerkvenega učenja vseh njegovih naslednikov. Benedikt XVI. se je skliceval pri izbiri svojega imena čisto izrečno na papeža svetovne vojne (Weltkriegspapst).
Danes so zahteve po razsodišču, razorožitvi in končno zavračanje vojne kot političnega sredstva, kot je izjavil Drugi vatikanski koncil, sprejete kot sestavni del katoliškega svetovnega nazora. Medtem pa uživa Cerkev vsaj v vprašanjih svetovnega miru tisti nravni ugled, za katerega je bil prikrajšan Benedikt XV. Tako je postal papež polomije v posledicah vendarle papež miru.[25][26]

Nerazumljeni papež

[uredi | uredi kodo]

Giacomo della Chiesa je kot papež v odločilni evropski uri zavzel stališče neuvrščenosti in nemešanja - nevtralnosti. Vojno je imenoval strašno klanje, ki sramoti Evropo. Zagovarjal je »pravičen in trajen mir«, pozival k »počlovečenju vojne«, ter se zavzemal za izboljšanje usode ujetnikov in ranjencev. Ta poziv bo slišal kralj Jurij v Angliji, cesar Nikolaj v Rusiji in predsednik Poincaré[27][28] v Franciji. Njegova miroljubnost pa je naletela na zid nerazumevanja. Ko je Parizu in Berlinu predložil poravnavo, je to sprožilo pravo gonjo zoper papeža z obtožbo, češ da hoče oslabiti moralo bojevnikov. Clemenceau ga je imenoval kot pape boche za zagovornika nemškega miru; za Nemce pa je bil papež, ki mu manjka korajže in ga je imel general Ludendorff za "pape français". S svojo pomirljivostjo je po vojni prispeval k zbliževanju med Italijo in Svetim sedežem.
Izbira imena, ki jo je opravil Ratzinger kot papež Benedikt XVI. 2005, je presenetila ves svet. Papež Benedikt je namreč ostal ljudem v spominu le kot papež velike vojne, pa tudi kot »neznani papež«. Josef Ratzinger ga je s tem iztrgal pozabi in poslal znake svetu in Cerkvi.[29]

"Dobrotnik človeštva"

[uredi | uredi kodo]

Nenaklonjen in težek časovni položaj lahko pojasni, zakaj je bilo polosmoletno papeževanje Benedikta XV. siromašno glede na posebne cerkvene dogodke; na reforme ali pomembne smernice komajda lahko pokažemo. Toda ko je papeža 22. januarja 1922 nepričakovano hitro ugrabila svetovna nadloga gripa, tedaj so splošno izrazili mnenje, da je bila njegova vladavina dobra in blagodejna in da se je Benedikt XV. pokazal kot prijatelj miru in eden največjih dobrotnikov človeštva, kakor tudi da je bistveno povečal nravno moč in duhovni ugled papeštva. »Mi hočemo radi svoje življenje darovati Bogu za mir na svetu«, so bile njegove zadnje besede, ki jih je mislil zares.[30]
Sicer levo usmerjeni Nobelov nagrajenec Rolland je tako občudoval Benediktovo nepristransko in velikodušno dobrodelnost v lajšanju stiske vsem najpotrebnejšim, da je po njegovih besedah med Prvo svetovno vojno postal Vatikan drugi Rdeči križ.[31]
Ne bi se zmnotili, če bi na tega sicer neumornega, pa vendar neuspešnega mirotvorca naobrnili besede, ki jih je on sam dejal ob cerkvenem razglasu 1918. leta, češ da so čudeži na priprošnjo Gabrijela Possentija dokazani:

»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk in to je pot, ki bo pripeljala človeštvo do tistega miru, kakor ga zastonj iščejo najuglednejši predstavniki narodov na svojih konferencah in pogajanjih.« [32]


Konec vojne in konec Avstro-Ogrske

[uredi | uredi kodo]

Papeževa mirovna prizadevanja

[uredi | uredi kodo]

Mirovna prizadevanja

[uredi | uredi kodo]
Benedikt XV. 1917
Besnard (1849 – 1934; risba)
Eugenio Pacelli v glavnem stanu s papeževimi mirovnimi predlogi pri cesarju Viljemu II.
Nemški cesar Viljem in avstrijski cesar Franc Jožef na spominskem krožniku iz leta 1916 - sredi vojne vihre
Wilson in "Jingo", ameriški vojni pes, ki laja, da morajo ZDA vstopiti v Prvo svetovno vojno

Mirovne pobude in lajšanje bede

[uredi | uredi kodo]

V svojem pontifikatu se je moral soočiti predvsem s problemi in posledicami svetovne vojne. Prizadeval si je za vzpostavitev miru in blažitev težkih posledic vojnega spopada. Pri tem ga je močno oviralo dejstvo, da rimsko vprašanje še ni bilo rešeno in Sveti sedež še ni mogel delovati kot suverena država. Italijanski nacionalisti so uspeli preprečiti sodelovanje Svetega sedeža na mirovni konferenci v Parizu.
V prvi okrožnici, ki jo je izdal novembra 1914, je spregovoril o vsem zlu, iz katerega izhaja spopad: kot vzroke za vojno je obsodil pomanjkanje ljubezni, nespoštovanje avtoritete, razredno borbo in človeško lakomnost.
Prvega avgusta 1917 je »vsem voditeljem vojskujočih se narodov« poslal skrbno pripravljen predlog za mirovna pogajanja, ki naj bi zagotovila trajen mir. Papežev predlog se je v marsičem ujemal s kasnejšimi Štirinajstimi točkami mirovnega načrta ameriškega predsednika Wilsona.
Med vojno in po njej je posredoval pri posameznih vladah, da bi izpustile vojne ujetnike, zlasti bolne za jetiko; skušal je organizirati pomoč za dežele, v katerih so ljudje trpeli hudo pomanjkanje, tudi za boljševiško Rusijo.[33]

Papeževa vojna zoper vojno

[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt je vznejevoljil vse v imenu resnice. Spodbudil je k dobrodelnemu delovanju ljudi, za zbiranje potrebnih sredstev in denarja; tako je sam prispeval 82 milijonov lir, da je poskrbel za najbolj ogrožene med vojno – skoraj do vatikanskega bankrota. A v zahvalo je dobival samo zaničevanje in omalovaževanje – od vseh vojskujočih se strani, zlasti pa od Italije.
1.decembra 2006 se je Benedikt XVI. na svojem apostolskem potovanju v Turčiji poklonil belemu spomeniku, posvečenem svojemu predhodniku Benediktu XV.. V času, v katerem ssmo se spominjali vstopa Italije v Prvo svetovno vojno in Armenskega genocida - obojno se je dogodilo točno pred stotimi leti (2006) -, bi bilo zelo koristno, da se spomnimo, kdo je bil pravzaprav Benedikt XV.
Kdo je bil torej on, ki se ga spominjajo redki, saj si je težko predstavljati papeža, ki bi mu bili bolj oporekali. Papež je postal v najtežjem času: Sveti sedež je bil popolnoma osamljen; imel je stike le s tremi večjimi silami: Avstrijo, Rusijo in Nemčijo. Francija je 1905 pretrgala diplomatske odnose, medtem ko so prostozidarske italijanske vlade onemogočale, da bi se slišal glas Cerkve. Vse to se je dogajalo, ko je bila Evropa v nezaslišani vojni, ki je pripravljala tlo totalitarizmom in postopnemu propadanju Evrope. Benediktu XV. je bilo jasno, da je tekoči spor popolnoma zgrešen, brez možnega izhoda; ni verjel, da bo kratek, kot so mislili vsi; takoj mu je bilo jasno, da bo strašen, zlasti z izumitvijo novih orožij za množično uničevanje. Benediktova vojna zoper vojno se je začela takoj, takoj pa tudi osamitev. Njegova molitev za mir, napisana januarja 1915, je bila v Franciji zaplenjena, medtem ko so jo lahko v Italiji brali le znotraj cerkva. To je nakazovalo, kaj se bo godilo med Drugo svetovno vojno s cenzuro okrožnic Pija XII. zoper nacizem in komunizem.
Evropa se samouničuje, vendar se Cerkev ne sme »vmešavati«. Mit o državi, ki je »svobodna« od nravnosti in krščanstva, tako kaže svoj najbolj resničen obraz. V Londonskem sporazumu, s katerim se Italija zavezuje, da bo vstopila v vojno na strani Angležev v zameno za ozemlja, ki jih bo dobila, je bil vstavljen člen 15, ki prepoveduje papežu sodelovanje v kakršnemkoli prihodnjem diplomatskem pogajanju. Benedikt si je prizadeval, da bi zaustavil vstop Italije v vojno in je brezuspešno prepričeval Franca Jožefa, naj odstopi ozemlja, da bi izbil Lahom vsak casus belli. Znotraj cerkve nekateri duhovniki in škofje niso razumeli stališča Svetega sedeža in so se vpletli v »sveto« vojno brezbožnega nacionalizma. Paradoks današnjosti: zavrženje Boga ustvarja malike: Narod, Država, Rasa, Družbeni razred. Niti mnogi katoličani ga niso razumeli in papež je moral trpeti tudi zategadelj.
Medtem, ko so različne države poskušale pridobiti Benedikta XV. na svojo stran in so ga pozivale, naj prizna in obsodi krivde njihovih nasprotnikov, je vendar Benedikt , čeprav se je zavedal, da bo vznejevoljil vse, potrjeval vedno resnico: poleg napak enih omenja tudi napake drugih. Npr.: »Nemci vodijo podmorsko vojno?« »Da, ampak ali Angleži prenehajo pomorsko zaporo na nemško škodo?«… Tako je 1917, njegova znamenita in silovita obsodba dell'inutile strage (useless massacre, nekoristnega pokola), z blagim dodatkom za prihodnji pravičen in trajen mir – (veliko pametnejši od tistega, ki ga bodo načrtovali zmagovalci v Parizu, in s tem odprli vrata drugemu svetovnemu spopadu) postala pretveza za neverjetno obtožbo: nihče še ni zmagal v vojni, nihče se noče odpovedati morebitnemu plenu, za katerega je papež postal zaviralec (sabotatore). Nemci so ga obtoževali, da drži z Amerikanci in njihovimi zavezniki, Amerikanci in zavezniki pa, da drži z Nemci. V Italiji so Benedikta obtoževali celo »nedejavnosti« (»disfattismo«) in da je kriv za Poraz pri Kobaridu, da drži z Avstrijci, da je papa austriaco; tako je postal iz »Benedetto XV« - »Maledetto XV«.[34][35][36]

Neuvrščenost in mirovni predlogi

[uredi | uredi kodo]
Slika:Wilson to Benedict English.jpg
Izvleček iz pisma, ki ga je 24. decembra 1918 poslal papežu Benediktu XV. ameriški predsednik Wilson

Papež je vse svoje sile posvetil prenehanju svetovnega spopada; njegov brat Giovanni pa je v vojni sodeloval in je napredoval do kontraadmirala. Vojna in njene hude posledice so bile v središču Benediktovega papeževanja. Razglasil je strogo neuvrščenost Svetega sedeža in poskušal večkrat posredovati za mir, vendar sta obe strani njegove pobude gladko zavrnili, češ da je pristranski in naklonjen njihovim nasprotnikom. Ta podtikanja je zavrnil državni tajnik Svetega sedeža kardinal Gasparri, ki je v pismu z dne 4. marca 1916 poudaril, da je Sveti sedež popolnoma neuvrščen in da ne podpira nobene od vojskojočih se strani. Tako stališče je bilo še pomembnejše, ko so italijanske oblasti ob vstopu Italije v vojno 1915 izgnale diplomatske predstavnika Nemčije in Avstro-Ogrske iz Rima, in je lahko papež z njimi imel stike le prek švicarskega Lugana.[37]
Nemški protestantje so zavračali papeški mir kot žaljiv. Francoski politik Clemenceau, zagrizen protiklerikalec, je smatral to vatikansko pobudo za protifrancosko. Benedikt je napravil več neuspelih mirovnih poskusov; to prizadevanje ga je storilo še manj priljubljenega, celo v katoliških deželah kot je bila Italija; ljudi se je polastila vojna blaznost in niso bili pripravljeni sprejeti nič manj kot zmago.[6]
1. avgusta 1917 je Benedikt predložil sedem točk mirovnega načrta:

  1. »moralna sila prava naj zamenja gmotno silo orožja«;
  2. potrebno je »sočasno in sorazmerno zmanjšanje orožja«;
  3. treba je postaviti ustanovo za »mednarodno razsodišče«;
  4. obstaja »prava svoboda in splošna pravica do mórij«;
  5. treba se je »odpovedati vojni odškodnini«;
  6. zasedena področja bodo vrnjena;
  7. preučiti bo treba »medsebojne očitke«.

Z drugimi besedami to pomeni, da bi pričakovali od vojskujočih se strani po treh letih vojne, po nekaj milijonih mrtvih, da se vrnejo na svoje izhodiščne položaje, ko da se ne bi bilo ničesar zgodilo. Odzivi so bili dokaj različni:
Velika Britanija se je odzvala naklonjeno, vendar je bilo javno mnenje mešano.[38] Predsednik Združenih držav Amerike Wilson je zavrgel načrt. Bolgarija in Avstro-Ogrska sta bili naklonjeni, toda Nemčija je odgovorila dvoumno.[39][40] Benedikt je tudi predložil neobvezno služenje vojske,[41] kar je ponovil tudi leta 1921.[42]

Nekaj od teh predlogov je bilo vključeno v Štirinajst točk Wilsonovega mirovnega poziva z dne 8. januarja 1918.
V Evropi se je vsaka od strani čutila oškodovano v korist druge in niso bile pripravljene sprejeti predlogov. Kljub neuspehom pa je papeževo vztrajno prizadevanje za mir in nesebična vsestranska dobrodelnost najbolj ogroženim povečalo papeški ugled in je poslužilo za vzorec mirovnih naporov Piju XII. pred in med Drugo svetovno vojno, Pavlu VI. med Vietnamsko vojno, kakor tudi Janezu Pavlu Velikemu pred in med Iraško vojno.
Kot dodatek svojim naporom na področju mednarodne diplomacije je poskušal papež Benedikt zagotoviti mir skozi krščansko vero, ter je zaukazal katoličanom po vsem svetu posebne molitve za mir.[43] V zvezi z njegovimi diplomatskimi, dobrodelnimi in molitvenimi prizadevanji upodablja spomenik v cerkvi sv. Petra papeža zatopljenega v molitev, klečečega na grobu, ki spominja na padlega vojaka vojne, ki jo je opisoval kot nekoristen pokol.[6]

Vojna je povzročila veliko gorja, marsikaj uničila in prinesla velikanske družbene spremembe – saj so razpadla štiri cesarstva; nastale so nove države, pa tudi revolucije. Zato si je Benedikt XV. prizadeval preurediti Cerkev v skladu z novo svetovno ureditvijo in se spraviti s svetom. To se je pokazalo kot pravilno, kajti od 14 držav pred prvo svetovno vojno je poskočilo število diplomatskih predstavništev pri Vatikanu na 27 po vojni. Ko je po prvi svetovni vojni število diplomatskih predstavništev pri Svetem sedežu skočilo na 27 od predvojnih 14, je to z današnjega vidika dokaj malo; moramo pa spomniti, da rimsko vprašanje še ni bilo rešeno in da Vatikan še ni bil suverena država. Danes je to število že 180, kar je sedemkrat toliko kot po vojni oziroma kar trinajstkrat večje od predvojnega števila predstavništev.[44]

1920 je papež napisal mirovno okrožnico, v kateri spodbuja po doseženem premirju narode k takemu mirovnemu sporazumu, ki bo trajen in pravičen tudi za poražence; tak mir bo odpravil vzroke starih nasprotij, ki bi lahko spet zanetili nov spopad, kar se je žal kmalu zares zgodilo že čez dve desetletji z vsemi usodnimi posledicami Druge svetovne vojne.

Pacem, Dei munus pulcherrimum (latinski izvirnik) [45] La pace, gran dono di Dio (italijanski prevod) [46] Mir, najlepši Božji dar (slovenski prevod)

Si fere ubique bellum aliqua ratione compositum est, et pacis quaedam conventiones subscriptae, reliqua sunt tamen antiquarum semina inimicitiarum.

Nullam pacem consistere, nulla pacis foedera posse vigere, quamvis diutinis laboriosisque consultationibus constituta sancteque firmata, nisi per caritatis mutuae reconciliationem odia simul inimicitiaeque conquiescant.

Samaritanus accessit, qui, alligatis vulneribus, infusoque oleo et vino, duxit eum in stabulum, et curam eius egit[47]: ita ad sananda humanae societatis vulnera manum suam adhibeat oportet Iesus Christus, cuius quidem Samaritanus ille personam sustinebat.

Se quasi dovunque la guerra in qualche modo ebbe fine, e furono firmati alcuni patti di pace, restano tuttavia i germi di antichi rancori.

Nessuna pace possa aver consistenza né alcuna alleanza aver vigore, quantunque escogitata in diuturne e laboriose conferenze e solennemente sanzionata, se insieme non si sopiscano gli odi e le inimicizie per mezzo di una riconciliazione fondata sulla carita vicendevole.

I due casi si assomigliano grandemente; e come a costui si avvicino pieno di compassione il Samaritano che versatogli sulle ferite olio e vino lo fascio, lo condusse all'albergo e si prese cura di lui[48]; cosi a risanare le ferite del genere umano e necessario che vi appresti la sua mano Gesu Cristo, di cui il Samaritano era figura ed immagine..

Če se bi torej vojna na nek način končala, in bodo podpisani nekateri mirovni sporazumi, ostajajo vseeno klice starih sovraštev.

Noben mir ne more biti trajen, niti ne more nobena zveza imeti veljave, čeprav je sad dolgotrajnih in napornih posvetovanj in slovesnih zagotovil, če se ne pomirijo črtenja in sovraštva prek sprave, ki temelji na vzajemni ljubezni.

Ta primera sta si izredno podobna[49]; in kakor se je tistemu poln sočutja približal Samarijan, ki mu je na rane vlil olja in vina ter ga obvezal, odpeljal v gostilno in zanj poskrbel [50]; tako je potrebno, da bi pozdravili rane človeškemu rodu, dovoliti, da nanj položi svojo usmiljeno roko Jezus Kristus, čigar je Samarijanec bil lik in podoba.

Delo zoper nekoristno morijo je bilo vendarle koristno

[uredi | uredi kodo]

1917 je papež objavil pismo za končanje svetovnega spopada. Sto let pozneje je dozorelo spoznanje, da je tako ravnanje bilo koristno za svetovni mir v prihodnosti, pa tudi za položaj Vatikana v mednarodnem ravnotežju.
Ob izbruhu prvega svetovnega spopada je bilo papeštvo osamljeno zaradi pritiska iz Rima, zaradi nemškega Kulturkampfa, zaradi avstrijskega veta na izvolitev kardinala Rampolla v konklavu 1903, zaradi francoske »ločitve« 1905 in portugalske 1911; končno je k osamelosti prispevala tudi nespretna politika Pija X., ki je sicer bil svet mož; največjo škodo pa je papeštvu – in tudi slovenstvu – prizadejal tajni Londonski sporazum z dne 26. aprila 1915, ki ga je objavila Pravda 1917. Z njim je Italija dosegla izključitev Vatikana iz prihodnjih mirovnih pogajanj, kar je bila – tako Merry del Valnajhujša napaka, ki je imela katastrofalne posledice za prihodnost. Papež Benedikt je že 1915 označil svetovno vojno za grozno klavnico, ki onečašča Evropo; 1917 pa je podal v svesti si svoje duhovne dolžnosti kot očeta narodov, konkretne predloge za končanje te nekoristne morije, čeprav se je zavedal, da govori v veter. Papež Ratzinger je ob devetdesetletnici poziva poudaril 2007, da je bilo to prizadevanje usmerjeno v prihodnost Evrope in sveta po krščanskih načelih in je temeljilo na mednarodnem pravu.[51]
Kostnico v Sredipolju je že 1992 obiskal papež Janez Pavel II., ki je tam maševal za mir; sicer ni šel v Foljan, kar so mu nekateri zamerili; vendar je bil v mislih na obeh straneh, povezan s padlimi po vsem svetu, kar je med kratkim nagovorom jasno izrazil v duhu Benedikta XV. s pozivom za svetovni mir in spravo:

Discorso di Giovanni Paolo II durante la sosta al sacrario militare di Redipuglia (italijanski izvirnik) [52] Nagovor Janeza Pavla II. med postankom pri vojaški kostnici v Sredipolju (slovenski prevod)

Inginocchiandoci dinanzi a questo altare, che commemora il sacrificio generoso di tante vite umane, desidero rendere omaggio alla Patria italiana, per la quale questi giovani sono caduti in battaglia. Mi inginocchio a pregare idealmente anche per tutti i luoghi del mondo che raccolgono i caduti di tutte le guerre, e in particolare per quelli che riposano nel vicino cimitero austro-ungarico. Nello stesso tempo, vorrei raccogliere da loro un pressante invito alla pace: pace per la vostra terra…, pace per l’Europa e il mondo intero.

Ko se priklanjamo pred tem oltarjem, ki spominja velikodušno žrtev tolikih človeških življenj, želim izraziti spoštovanje italijanski domovini, za katero so ti mladeniči padli v boju. Poklekujem pa tudi v molitvi v mislih povezan z vsemi kraji na svetu, ki zbirajo padle vseh vojn, in zlasti za tiste, ki počivajo na bližnjem avstro-ogrskem pokopališču. Istočasno bi želel zbrati od njih pomemben klic k miru: mir za vašo deželo…, mir za Evropo in za ves svet.

Papež Frančišek pa ni obiskal le kostnice v Sredipolju, ampak tudi v Foljanu ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, dne 13. septembra 2014. Tam je razglasil v svoji značilno odkriti govorici, da »je vojna vedno norost«. Frančišek v drugačnih, za mir veliko bolj nevarnih časih, kakor so bili tisti po padcu berlinskega zidu, stopa na obe strani, na obe pokopališči. Med žrtvami morije (tudi) on ne dela razlik, saj noben vojak ni šel v klavnico po svoji volji.[53]

Papež polomije ali papež miru?

[uredi | uredi kodo]

»Nobena vojskujoča se sila ni hotela tvegati odstopanja od visoko postavljenih vojaških ciljev. Končno se je sprevrgel papežev mirovni poziv 1917 v diplomatsko polomijo (fiasko)«, sodi avstrijski zgodovinar Gottsmann. Baje da je bila le propadajoča Avstro-Ogrska prisiljena na sprejem papeškega posredovanja. Za papeštvo pa je prišlo še hujše. Vsaka sila je gledala v pozivu zaroto in ožigosala papeža kot nasprotnika. Za Francoza Clemenceauja je bil pape boche (švabski papež); nemški vojskovodja Ludendorff pa je nasprotno govoril le še o Franzosenpapst. Na Pariško mirovno konferenco v Versaillesu 1919 pa zmagovalci Vatikana niso vabili.
Najhujše razočaranje pa je moral Benedikt XV. doživeti v lastnem taboru celo med mnogimi škofi vojskujočih se strani. Večina se jih je že 1914 pridružila splošnemu hura-domoljubju. Namesto da bi se postavili za svojega modrega predstojnika v Vatikanu, so mnogi prvi trobili v narodnjaški rog. V pariški notredamski stolnici je tako pridigar z nadškofovo odobritvijo kritiziral papežev mirovni poziv, češ da "škodi sveti francoski zadevi". Nemški episkopat je svaril v pastirskem pismu z dne 1. novembra 1917 pred »Judeževim plačilom za nezvestobo in izdajo cesarja«. Nekateri so – kot italijanski psiholog in redovnik Gemelli [54] fanatično pri vojakih zatirali kakršenkoli strah pred smrtjo, ki jih je čakala v nekoristnih naskokih, češ da z vojskovanjem sodelujejo pri zveličavnem Kristusovem poslanstvu.[55]
Tako je postal strogo neuvrščeni papež, ki je versajski ukaz obsodil kot krivičen in umrl 1922, tragičen lik.
Ali pa ne. Čeprav se Vatikan na politični ravni ni mogel izkazati kot moralna avtoriteta, je Benedikt XV. položil temeljni kamen za dosledno mirotvornost papežev. Njegovo mirovno učenje je postalo sestavni del cerkvenega učenja vseh njegovih naslednikov. Benedikt XVI. se je skliceval pri izbiri svojega imena čisto izrečno na papeža svetovne vojne (Weltkriegspapst).
Danes so zahteve po razsodišču, razorožitvi in končno zavračanje vojne kot političnega sredstva, kot je izjavil Drugi vatikanski koncil, sprejete kot sestavni del katoliškega svetovnega nazora. Medtem pa uživa Cerkev vsaj v vprašanjih svetovnega miru tisti nravni ugled, za katerega je bil prikrajšan Benedikt XV. Tako je postal papež polomije v posledicah vendarle papež miru.[56][57]

Nerazumljeni papež

[uredi | uredi kodo]

Giacomo della Chiesa je kot papež v odločilni evropski uri zavzel stališče neuvrščenosti in nemešanja - nevtralnosti. Vojno je imenoval strašno klanje, ki sramoti Evropo. Zagovarjal je »pravičen in trajen mir«, pozival k »počlovečenju vojne«, ter se zavzemal za izboljšanje usode ujetnikov in ranjencev. Ta poziv bo slišal kralj Jurij v Angliji, cesar Nikolaj v Rusiji in predsednik Poincaré[58][59] v Franciji. Njegova miroljubnost pa je naletela na zid nerazumevanja. Ko je Parizu in Berlinu predložil poravnavo, je to sprožilo pravo gonjo zoper papeža z obtožbo, češ da hoče oslabiti moralo bojevnikov. Clemenceau ga je imenoval kot pape boche za zagovornika nemškega miru; za Nemce pa je bil papež, ki mu manjka korajže in ga je imel general Ludendorff za "pape français". S svojo pomirljivostjo je po vojni prispeval k zbliževanju med Italijo in Svetim sedežem.
Izbira imena, ki jo je opravil Ratzinger kot papež Benedikt XVI. 2005, je presenetila ves svet. Papež Benedikt je namreč ostal ljudem v spominu le kot papež velike vojne, pa tudi kot »neznani papež«. Josef Ratzinger ga je s tem iztrgal pozabi in poslal znake svetu in Cerkvi.[29]

"Dobrotnik človeštva"

[uredi | uredi kodo]

Nenaklonjen in težek časovni položaj lahko pojasni, zakaj je bilo polosmoletno papeževanje Benedikta XV. siromašno glede na posebne cerkvene dogodke; na reforme ali pomembne smernice komajda lahko pokažemo. Toda ko je papeža 22. januarja 1922 nepričakovano hitro ugrabila svetovna nadloga gripa, tedaj so splošno izrazili mnenje, da je bila njegova vladavina dobra in blagodejna in da se je Benedikt XV. pokazal kot prijatelj miru in eden največjih dobrotnikov človeštva, kakor tudi da je bistveno povečal nravno moč in duhovni ugled papeštva. »Mi hočemo radi svoje življenje darovati Bogu za mir na svetu«, so bile njegove zadnje besede, ki jih je mislil zares.[60]
Sicer levo usmerjeni Nobelov nagrajenec Rolland je tako občudoval Benediktovo nepristransko in velikodušno dobrodelnost v lajšanju stiske vsem najpotrebnejšim, da je po njegovih besedah med Prvo svetovno vojno postal Vatikan drugi Rdeči križ.[61]
Ne bi se zmnotili, če bi na tega sicer neumornega, pa vendar neuspešnega mirotvorca naobrnili besede, ki jih je on sam dejal ob cerkvenem razglasu 1918. leta, češ da so čudeži na priprošnjo Gabrijela Possentija dokazani:

»Mladi pasijonist ni v kratki dobi svojega življenja izvršil ničesar, kar bi svet imel za veliko in vredno občudovanja. Trudil se je vestno in stanovitno, da je spolnil svojo dolžnost. In to je nauk in to je pot, ki bo pripeljala človeštvo do tistega miru, kakor ga zastonj iščejo najuglednejši predstavniki narodov na svojih konferencah in pogajanjih.« [62]



Seznam avstrijskih vladarjev vsebuje seznam vladarjev na področju današnje Avstrije in širje od visokega srednjega veka pa do konca Prve svetovne vojne.

Stemma imperiale asburgico nel 1915
Stemma imperiale asburgico nel 1892
Stemma imperiale asburgico nel 1815
Stemma dell'Imperatore Francesco Giuseppe: al centro si trova l'aquila bicipite asburgica

Lo stemma imperiale asburgico era lo stemma rappresentativo della monarchia asburgica. Esso veniva usato nei sigilli imperiali, per segnalare edifici della corona, nelle bandiere di guerra, nelle banconote, ed in tutti i luoghi dove vi fosse rappresentanza dello Stato.

Avstrijski mejni grofje

[uredi | uredi kodo]
Vladar Življenje Začel vladanje Končal vladanje Vladarska hiša Opombe Slika
Leopold Slavni
nemško Leopold I der Erlauchte
avstrijski mejni grof
okrog 940

10. julij 994
(54-leten)
976
994
(18 let)
Babenberžanski
Sin Arnulfa; začetnik Babenberžanov
Henrik Močni
nemško Heinrich I der Starke
avstrijski mejni grof
okrog 965

3. julij 1018
(pribl. 53-leten)
994
1018
(23-leten)
Babenberžanski
sin Leopolda Slavnega
Adalbert Zmagoviti
nemško Adalbert der Siegreiche
avstrijski mejni grof
okrog 985

26. maj 1055
(pribl. 70-leten)
1018
1055
(37-leten)
Babenberžan
sin Leopolda Slavnega
Ernest Pogumni
nemško Ernst I der Tapfere
avstrijski mejni grof
ok. 1027

10. junij 1075
(pribl. 48-leten)
1055
1075
(20 let)
Babenberžanski
sin Adalberta Zmagovitega
Leopold Lepi
nemško Leopold II der Schöne
avstrijski mejni grof
1050

12. oktober 1095
(približno 45-leten)
1075
1095
(20 let)
Babenberžanski
sin Ernesta Pogumnega
Leopold Pobožni
nemško Leopold der Andächtige
avstrijski mejni grof
29. september 1073

15. november 1136
(63-leten)
1095
1136
(41 let)
Babenberžanski
sin Leopolda Svetega
Leopold Velikodušni
nemško Leopold IV der Freigiebige
bavarski vojvoda, avstrijski mejni grof
1108

18. oktober 1141
(33-leten)
1136
1141
(5 let)
Babenberžanski
sin Leopolda Svetega
Henrik Jasomirgott
nemško Heinrich II. Jasomirgott
avstrijski mejni grof
1107

13. januar 1177
(okrog 70-leten)
1141
1156
(15 let)
Babenberžanski
sin Leopolda Svetega. 1156 je dosegel stopnjo vojvoda.

Kategorija:Vojvodina Avstrija Kategorija:Avstrijsko cesarstvo


Avstrijski vladarji en

[uredi | uredi kodo]

De: Predloga:Austrians From 976 until 1246, the Margraviate of Austria and its successor, the Duchy of Austria, was ruled by the House of Babenberg. At that time, those states were part of the Holy Roman Empire. From 1246 until 1918, the duchy and its successor, the Archduchy of Austria, was ruled by the House of Habsburg. Following the defeat of Austria-Hungary in World War I, the titles were abolished or fell into abeyance with the erection of the modern Republic of Austria.

Margraves of Austria

[uredi | uredi kodo]

The March of Austria, also known as Marcha Orientalis, was first formed in 976 out of the lands that had once been the March of Pannonia in Carolingian times. The oldest attestation dates back to 996, where the written name "ostarrichi" occurs in a document transferring land in present-day Austria to a Bavarian monastery.

House of Babenberg

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Nobility table header |width=auto| Leopold I the Illustrious
(Luitpold der Erlauchte)
976–994 | | c. 940 | Richardis of Sualafeldgau
nine children | 10 July 994
Würzburg
aged about 54 |- |width=auto| Henry I the Strong
(Heinrich der Starke)
994–1018 | | late 10th century
son of Leopold I and Richardis of Sualafeldgau | never married | 23 June 1018 |- |width=auto| Adalbert I the Victorious
(Adalbert der Siegreiche)
1018–1055 | | c. 985
son of Leopold I and Richardis of Sualafeldgau | (1) Glismod of West-Saxony
no issue
(2)Frozza Orseolo
one issue | 26 May 1055
Melk
aged about 70 |- |width=auto| Ernest the Brave
(Ernst der Tapfere)
1055–1075 | | c. 1027
son of Adalbert and Frozza Orseolo | (1) Adelaide of Eilenburg
1060
three children
(2) Swanhilde of Ungarnmark
1072
no issue | 10 June 1075
aged about 48 |- |width=auto| Leopold II the Fair
(Luitpold der Schöne)
1075–1095 | | c. 1050
son of Ernest and Adelaide of Eilenburg | Ida of Cham
1065
eight children | 12 October 1095
aged about 45 |- |width=auto| Leopold III the Good
(Luitpold der Heilige)
1095–1136 | | c. 1073
Melk
son of Leopold II and Ida of Cham | (1) Maria of Perg
no children
(2) Agnes of Germany
1106
eighteen children | 15 November 1136
Vienna
aged about 63 |- |width=auto| Adalbert II the Devout
(Adalbert der Andächtige)
1136-1137 | | c. 1107
son of Leopold III and Agnes of Germany | (1) Adelaide of Poland
no children
(2) Hedwig of Hungary
1132
no children | 9 November 1137
Vienna
aged about 30 |- |width=auto| Leopold IV the Generous
(Luitpold der Freigiebige)
1137–1141 | | c. 1108
son of Leopold III and Agnes of Germany | Maria of Bohemia
28 September 1138
no issue | 18 October 1141
Niederalteich
aged about 33 |- |width=auto| Henry II Jasomirgott
(Heinrich Jasomirgott)
1141–1156 | | c. 1107
son of Leopold III and Agnes of Germany | (1) Gertrude of Süpplingenburg
1 May 1142
one daughter
(2) Theodora Komnene
1148
three children | 13 January 1177
aged about 70 |- |}

Dukes of Austria

[uredi | uredi kodo]

In 1156, the Privilegium Minus elevated the march to a duchy, independent of the Duchy of Bavaria.

House of Babenberg

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Nobility table header |width=auto| Henry II Jasomirgott
(Heinrich Jasomirgott)
1156–1177 | | c. 1107
son of Leopold III and Agnes of Germany | (1) Gertrude of Süpplingenburg
1 May 1142
one daughter
(2) Theodora Komnene
1148
three children | 13 January 1177
aged about 70 |- |width=auto| Leopold V the Virtuous
(Luitpold der Tugendhafte)
1177–1194 | | c. 1157
son of Henry II and Theodora Komnene | Helena of Hungary
1174
four children | 31 December 1194
Graz
aged about 37 |- |width=auto| Frederick I the Catholic
(Friedrich der Katholische)
1195–1198 | | c. 1175
son of Leopold V and Helena of Hungary | never married | 16 April 1198
The Holy Land
aged about 23 |- |width=auto| Leopold VI the Glorious
(Luitpold der Glorreiche)
1198–1230 | | c. 1176
son of Leopold V and Helena of Hungary | Theodora Angelina
1203
seven children | 28 July 1230
San Germano
aged about 54 |- |width=auto| Frederick II the Quarrelsome
(Friedrich der Streitbare)
1230–1246 | | 25 April 1211
Wiener Neustadt
son of Leopold VI and Theodora Angelina | (1) Sophia Laskarina
no issue
(2) Agnes of Merania
1229
no issue | 15 June 1246
Leitha
aged 35 |- |}

Interregnum

[uredi | uredi kodo]
Přemysl Ottokar II of Bohemia (1251–1276)

After Frederick's death, the succession of the Duchy was disputed between various claimants, based in two main rival heiresses:

Dukes and archdukes of Austria under the House of Habsburg

[uredi | uredi kodo]

Count Rudolf of Habsburg, elected as king of Germany (1273), was able during years 1276–78 decisively defeat his main rival Bohemian king Ottokar II and regain his Austrian domains back for the Empire. By his imperial authority he later (1282) invested his sons Albrecht and Rudolf with the duchies of Austria and Styria, thereby securing it for the House of Habsburg. Austria became one of the territories that remained under Habsburg rule for more than 600 years, forming the core of the Habsburg monarchy and the present-day country of Austria.

Partitions of Austria under Habsburg domain

[uredi | uredi kodo]
Duchy of Austria
(1291-1379)
Duchy of
Lower Austria

(1379-1457)
Duchy of Inner and Further Austria
County of Tyrol

(1379-1406)
              Duchy of
Further Austria

(1406-1411)
       County of Tyrol
Duchy of Further Austria

(1406/11-1453)

Raised in 1453 to:
Archduchy of
Further Austria

(1453-1490)
Duchy of Inner Austria
(1406-1453)

Raised in 1453 to:
Archduchy of
Inner Austria

(1453-1490)
Archduchy of Austria
(Inner Austrian line)
(1490-1564)
Archduchy of Lower
and Upper Austria

(1564-1619)
Archduchy of
Further Austria

(with County
of Tyrol
)

(1564-1619)
Archduchy of
Inner Austria

(1564-1619)
Archduchy of Austria
(Inner Austrian line)
(1619-1623)
Archduchy of Lower
and Inner Austria

(1623-1665)
Archduchy of
Further Austria

(1623-1665)
Archduchy of Austria
(1665-1804)
(Lower/Inner Austrian line 1665-1780;
Habsburg-Lorraine line 1780-1804)

Table of rulers

[uredi | uredi kodo]
Name Portrait Born Reign Ruling part Consort Death Notes
Albert I July 1255
Vienna
Eldest son of Rudolf I and Gertrude of Hohenberg
December 1282 –1 May 1308 Duchy of Austria Elisabeth of Gorizia-Tyrol
20 December 1274
Vienna
twelve children
1 May 1308
Windisch
aged 52
Sons of Rudolf I, Albert I and Rudolf II, co-ruled in Austria only one year (1282–83) when the sole rule was entrusted by the Treaty of Rheinfelden to Albert alone according to the principle of primogeniture. Albert was elected as king of Germany in 1298, and that same year he associated his own eldest son, Rudolf III in Austria. Rudolf III was also elected King of Bohemia in 1306, but predeceased his father, dying next year. Albert himself died assassinated by his nephew John Parricida.
Rudolf II the Debonair July 1270
Rheinfelden
Third son of Rudolph I and Gertrude of Hohenberg
December 1282 –1283 Duchy of Austria Agnes of Bohemia
March 1289
Prague
one son
10 May 1290
Prague
aged 20
Rudolf III the Good c. 1281
Vienna
Eldest son of Albert I and Elisabeth of Gorizia-Tyrol
21 November 1298 –3/4 July 1307 Duchy of Austria (1) Blanche of France
25 May 1300
one daughter
(2) Elisabeth Richeza of Poland
16 October 1306
Prague
no issue
3/4 July 1307
Horažďovice
aged 26
Frederick I/III the Fair[63] c. 1289
Vienna
Second son of Albert I and Elisabeth of Gorizia-Tyrol
1 May 1308 –13 January 1330 Duchy of Austria Isabella of Aragon
11 May 1315
Ravensburg
three children
13 January 1330
Gutenstein
aged 41
Younger brothers of Rudolf III, and co-rulers in Austria and Styria. Leopold, despite being younger than Frederick, was the one who primarily inherited the County of Habsburg, the oldest land of the family, and it was only after his death (1326) that Frederick came to rule there. In 1314, Frederick was elected King of the Romans, firstly as rival of Louis IV, Holy Roman Emperor, and then accepting co-rulership.
Leopold I the Glorious[64] 4 August 1290
Vienna
Third son of Albert I and Elisabeth of Gorizia-Tyrol
1 May 1308 –28 February 1326 Duchy of Austria Catherine of Savoy
26 May 1315
Basel
two daughters
28 February 1326
Strassburg
aged 35
Albert II the Wise 12 December 1298
Habsburg Castle
Fourth son of Albert I and Elisabeth of Gorizia-Tyrol
13 January 1330 –16 August 1358 Duchy of Austria Joanna of Pfirt
15 February 1324
Vienna
six children
16 August 1358
Vienna
aged 59
Younger brothers of the predecessors, and co-rulers. Albert established the primogeniture law into their domains. He also brought Carinthia and Carniola into Habsburg rule and laid an unsuccessful siege to Zürich. Otto administered the Swabian Habsburg lands. Otto's minor sons, Frederick (II) and Leopold (II), succeeded him in the co-rulership as titular dukes (1339-1344).
Otto I the Merry 23 July 1301
Vienna
Seventh son of Albert I and Elisabeth of Gorizia-Tyrol
13 January 1330 –17 February 1339 Duchy of Austria (1) Elisabeth of Bavaria
15 May 1325
Straubing
two sons
(2) Anne of Bohemia
16 February 1335
Znaim
no issue
17 February 1339
Neuberg an der Mürz
aged 37
Rudolf IV the Founder 1 November 1339
Vienna
Eldest son of Albert II the Wise and Joanna of Pfirt
16 August 1358 –27 July 1365 Duchy of Austria Catherine of Bohemia
13 July 1356
Vienna
no issue
27 July 1365
Milan
aged 25
After the unchanging of privileges for the Habsburgs in the decree of the Golden Bull in 1356, Rudolf gave order to draw up the Privilegium Maius, a fake document to empower the Austrian rulers. He was the first to style himself as "Archduke", title which was only made official in 1453. Rudolf also brought Tyrol into Habsburg domain.
The Privilegium Maius, fabricated by Rudolf in 1359, attempted to invest the Dukes of Austria with the special position of an "Archduke". This title was frequently used by Ernest the Iron and other Dukes but not recognized by other princes of the Holy Roman Empire until Frederick V became Emperor and confirmed the Privilegium in 1453.

After the death of Rudolf in 1365, his brothers Albert and Leopold succeeded him together, but divided their possessions between them in the Treaty of Neuberg of 1379:

Albert III the Pigtail 9 September 1349
Vienna
Third son of Albert II the Wise and Joanna of Pfirt
29 July 1365 –25 September 1379 Duchy of Austria (1) Elisabeth of Bohemia
after 19 March 1366
Vienna
no issue
(2) Beatrice of Nuremberg
4 March 1375
Vienna
one son
29 August 1395
Laxenburg
aged 45
Brothers of the predecessor, divided their domains in 1379. Leopold himself lost his life fighting in the Battle of Sempach (1386), a turning point that established the growth of the Swiss Confederacy and the effective decline of Habsburg power in their Swiss homeland.
25 September 1379 –29 August 1395 Duchy of
Lower Austria
Leopold III the Just[65] 1 November 1351
Vienna
Fourth son of Albert II the Wise and Joanna of Pfirt
29 July 1365 –25 September 1379 Duchy of Austria Viridis Visconti
23 February 1365
Vienna
six children
9 July 1386
Sempach
aged 34
25 September 1379 –9 July 1386 Duchies of Inner and Further Austria
(with County of Tyrol)
William the Courteous c. 1370
Vienna
Eldest son of Leopold the Just and Viridis Visconti
9 July 1386 –15 July 1406 Duchies of Inner and Further Austria
(with County of Tyrol)
Joan II of Naples
13 November 1401
Vienna
no issue
15 July 1406
Vienna
aged 36
Co-ruled with his brother Leopold IV. Also held regency in Lower Austria 1404–1406.
Leopold IV the Fat c. 1371
Vienna
Second son of Leopold the Just and Viridis Visconti
9 July 1386 –15 July 1406 Duchies of Inner and Further Austria
(with County of Tyrol)
Catherine of Burgundy
15 August 1393
Vienna
no issue
3 June 1411
Vienna
aged 40
Also held regency in Lower Austria 1404–1411. After the partition of 1406, kept Further Austria.
15 July 1406 –3 June 1411 Duchy of Further Austria
Albert IV the Patient 19 September 1377
Vienna
Only son of Albert the Pigtail and Beatrice of Nuremberg
29 August 1395 –14 September 1404 Duchy of Lower Austria Joanna Sophia of Bavaria
24 April 1390
Vienna
two children
14 September 1404
Klosterneuburg
aged 26
His rule was marked by tensions and conflicts with the Leopoldinian line and the Luxemburg dynasty.
Regencies of William, Duke of Austria and Leopold IV, Duke of Austria (1404-1411) Succeeded as a minor, under guardianship of his Leopoldinian uncles. He was elected, in 1437–38, as King of Bohemia and King of Hungary, and also as King of Germany, beginning a three centuries long succession of Habsburg rulers as Kings of the Romans and Holy Roman Emperors.
Albert V the Magnanimous 16 August 1397
Vienna
Only son of Albert IV and Joanna Sophia of Bavaria
14 September 1404 –27 October 1439 Duchy of Lower Austria Elizabeth of Luxembourg
26 April 1422
Vienna
three children
27 October 1439
Neszmély
aged 42
In 1406, after the death of William, the living brothers of the Leopoldinian Line made a new division of their territories:
  • Leopold kept Further Austria, to be inherited by his brother Frederick after his death;
  • Ernest founded the Elder Leopoldinian Line, who received Inner Austria;
  • Frederick founded the Junior Leopoldian Line, who received the county of Tyrol and then Further Austria.
Ernest the Iron c. 1377
Bruck an der Mur
Third son of Leopold the Just and Viridis Visconti
15 July 1406 –10 June 1424 Duchy of Inner Austria (1) Margaret of Pomerania
14 January 1392
Bruck an der Mur
no issue
(2) Cymburgis of Masovia
25 January 1412
Kraków
nine children
10 June 1424
Bruck an der Mur
aged 47
In 1414, he became the last Duke to be enthroned according to Carantanian traditional rite at the Prince's Stone in Carinthia, and from that time on called himself Archduke. Beside Rudolf IV, he was the only one who used the title before it became official in 1453.
Frederick IV of the Empty Pockets[66] c. 1382
Fourth son of Leopold the Just and Viridis Visconti
15 July 1406 –24 June 1439 County of Tyrol
(with Further Austria from 1411)
(1) Elisabeth of the Palatinate
24 December 1407
Innsbruck
one daughter
(2) Anna of Brunswick
11 June 1411
Innsbruck
four children
24 June 1439
Innsbruck
aged 57
Also held regency in Inner Austria 1424–1435. By siding with Antipope John XXIII, the Council of Constance stripped him of the remaining important Swiss possessions of the family, which went to the Swiss Confederacy.
Vacant 1439–1440
Regency of Frederick V, Duke of Austria (1440-1452) Succeeded as a minor, under guardianship of his Ernestine cousin. His death without descendants ended the Albertinian line, and the domains he inherited in Bohemia and Hungary, which were only recovered during the reign of Ferdinand I, Holy Roman Emperor.
Ladislaus the Posthumous 22 February 1440
Komárom
Only son of Albert V and Elizabeth of Luxembourg
22 February 1440 –23 November 1457 Duchy of Lower Austria
(1440-53)

Archduchy of Lower Austria
(1453-57)
Unmarried 23 November 1457
Prague
aged 17
Lower Austria annexed to Inner Austria
Regency of Frederick V, Duke of Austria (1439-1446) In 1490 he abdicated of his territories, giving way for the reunification of Austria.
Sigismund the Rich 26 October 1427
Innsbruck
Second son of Frederick IV and Anna of Brunswick
24 June 1439 –1490 County of Tyrol
Duchy of Further Austria
(1439-53)

Archduchy of Further Austria
(with County of Tyrol)
(1453-90)
(1) Eleanor of Scotland
12 February 1449
Innsbruck
one son
(2) Katharina of Saxony
24 February 1484
Innsbruck
no issue
4 March 1496
Innsbruck
aged 68
Further Austria and Tyrol annexed to Inner Austria
Regency of Frederick IV, Duke of Austria (1424-1435) Sons of Ernest I, ruled jointly. Occasionally, Albert revolted against him, occupying, until his death, lands known today as Upper Austria and Lower Austria. On his part, Frederick was elected, between 1440 and 1452, King of the Romans and Holy Roman Emperor. With this dignity, he conceded and made official, in 1453, the Habsburg title of Archduke, elevating officially the Duchy in an Archduchy, which he came to inherit a few years later. In 1490, despite having reunited all of Austria, Frederick's rule wasn't always uncontested:
  • 1485-1490: Matthias Corvinus, king of Hungary, occupied the proper Duchies of Austria and Styria, claimed the title Archduke of Austria.
Frederick V the Peaceful 21 September 1415
Innsbruck
First son of Ernest and Cymburgis of Masovia
10 June 1424 –1490 Duchy of Inner Austria
(1424-53)

Archduchy of Inner Austria
(1453-90)
Eleanor of Portugal
16 March 1452
Rome
five children
19 August 1493
Linz
aged 77
1490 -19 August 1493 Archduchy of Austria
Albert VI the Prodigal 12 September 1418
Vienna
Third son of Ernest and Cymburgis of Masovia
10 June 1424 –2 December 1463 Duchy of Inner Austria
(1424-53)

Archduchy of Inner Austria
(1453-63)
Mathilde of the Palatinate
1452
Vienna
no issue
2 December 1463
Vienna
aged 45
Maximilian I the Last Knight 22 March 1459
Wiener Neustadt
Second son of Frederick V and Eleanor of Portugal
19 August 1493 –12 January 1519 Archduchy of Austria (1) Mary of Burgundy
18 August 1477
Ghent
three children
(2) Anne of Brittany
18 December 1490
Rennes
no issue
(3) Bianca Maria Sforza
16 March 1494
Hall in Tirol
no issue
12 January 1519
Wels
aged 59
In 1490, he reconquered lost Austrian lands after Matthias Corvinus's death and persuaded his cousin Sigismund to cede Tyrol to him.[67][68] Appointed King of the Romans in 1486 and crowned Holy Roman Emperor in 1508. His first marriage allowed him to extend Habsburg domain over the Low Countries.
Charles I 24 February 1500
Ghent
Eldest son of Philip I of Castile and Joanna of Castile
12 January 1519 –1521/1556 Archduchy of Austria Isabella of Portugal
10 March 1526
Seville
seven children
21 September 1558
Yuste
aged 58
Grandson of his predecessor. Through his mother he gained, in 1516, the recently unified Kingdom of Spain, founding a Spanish branch of the Habsburgs that came to rule until 1700. In 1519,he inherited the Austrian Archduchy, and was the first solely elected (not crowned) King of the Romans and Holy Roman Emperor (as Charles V). In 1521, he abdicated from Austria to his brother, but continued to rule behind him until 1556. In this year, Charles abdicated of all his possessions and retired to the Monastery of Yuste.
Ferdinand I
under Charles I (1521-1556)
10 March 1503
Alcalá de Henares
Second son of Philip I of Castile and Joanna of Castile
1521/1556 –25 July 1564 Archduchy of Austria Anne of Bohemia and Hungary
25 May 1521
Linz
fifteen children
25 July 1564
Vienna
aged 61
Brother of the predecessor. While Charles I's son Philip II of Spain inherited the "Western" possessions (Low Countries, Spain with ultramarine lands, and Italian states), Ferdinand inherited the rest (Austrian possessions), while gaining the kingdoms of Hungary and Bohemia, and came to be elected King of the Romans and Holy Roman Emperor in 1556, after his brother's abdication.
In 1564, after Ferdinand I's death, the Archduchy was once more divided between his sons:
  • Maximilian received Austria proper, known then as Lower and Upper Austria;
  • Ferdinand received Tyrol and Further Austria, which after his death with no descendants passed to the elder Austrian line;
  • Charles received Inner Austria (the duchies of Styria, Cartinhia and Carniola).
Maximilian II 31 July 1527
Vienna
Eldest son of Ferdinand I and Anne of Bohemia and Hungary
25 July 1564 –12 October 1576 Archduchy of Lower and Upper Austria Maria of Spain
13 September 1548
Valladolid
sixteen children
12 October 1576
Regensburg
aged 49
Maximilian, as the eldest son, was elected King of the Romans and Holy Roman Emperor in 1564, and inherited also the kingdoms of Hungary and Bohemia.
Ferdinand II 14 June 1529
Linz
Second son of Ferdinand I and Anne of Bohemia and Hungary
25 July 1564 –24 January 1595 Archduchy of Further Austria
(with County of Tyrol)
(1) Philippine Welser
ca. 1576
four children
(2) Anne Juliana Gonzaga
14 May 1582
Innsbruck
three daughters
24 January 1595
Innsbruck
aged 65
Had descendants, but from his morganatic marriage, making them unsuitable for succession; his lands were eventually inherited by the senior Austrian line.
Charles II[69] 3 June 1540
Vienna
Fourth son of Ferdinand I and Anne of Bohemia and Hungary
25 July 1564 –10 July 1590 Archduchy of Inner Austria Maria Anna of Bavaria
26 August 1571
Vienna
fifteen children
10 July 1590
Graz
aged 50
Unlike his brother Maximilian, Charles was Catholic and promoted the Counter-Reformation in his domains.
Rudolf V 18 July 1552
Vienna
Second son of Maximilian II and Maria of Spain
12 October 1576 –1608 Archduchy of Lower and Upper Austria Unmarried 20 January 1612
Prague
aged 59
Also Holy Roman Emperor and King of Bohemia and Hungary. Rudolf is seen as an ineffectual ruler whose mistakes led directly to the Thirty Years' War; as a great and influential patron of Northern Mannerist art; and an intellectual devotee of occult arts and learning which helped seed what would be called the scientific revolution.
Matthias 24 February 1557
Vienna
Fourth son of Maximilian II and Maria of Spain
24 January 1595 –26 June 1612

2 November 1618 –20 March 1619
Archduchy of Further Austria
(with County of Tyrol)
Anna of Tyrol
4 December 1611
Vienna
no issue
20 March 1619
Vienna
aged 62
Also Holy Roman Emperor and King of Bohemia and Hungary.
1608 –20 March 1619 Archduchy of Lower and Upper Austria
(with County of Tyrol 1612-18)
Maximilian III 12 October 1558
Vienna
Sixth son of Maximilian II and Maria of Spain
26 June 1612 –2 November 1618 Archduchy of Further Austria Unmarried 2 November 1618
Vienna
aged 60
In 1587 stood as a candidate to the Polish–Lithuanian Commonwealth. He also held regency of the Lower and Upper Austria 1593–1595.
Albert VII 13 November 1559
Wiener Neustadt
Fifth son of Maximilian II and Maria of Spain
20 March –9 October 1619 Archduchy of Lower and Upper Austria Infanta Isabella Clara Eugenia of Spain
18 April 1599
Valencia
no children
13 July 1621
Brussels
aged 61
Also Viceroy of Portugal under Philip II of Spain, and ruler of the Low Countries (1598-1621). Ruled a few months as archduke, before abdicating. By this he made possible a new reunion of Austria.
In 1619, Ferdinand II, Holy Roman Emperor (Ferdinand III of Austria) reunited the Archduchy, but, as consequence of the Thirty Years' War, he felt the need to divide the land once more:
  • Ferdinand kept Lower and Inner Austria;
  • Leopold, Ferdinand's brother, received Upper Austria (with Further Austria and Tyrol).
Regencies of Ernest of Austria (1590-1593) and Maximilian III, Archduke of Austria (1593-1595) Also Holy Roman Emperor (1619-1637), and King of Hungary and Bohemia. In 1619 he reunited Austria, but divided it again.
Ferdinand III 9 July 1578
Graz
Second son of Charles II and Maria Anna of Bavaria
10 July 1590 –9 October 1619 Archduchy of Inner Austria (1) Maria Anna of Bavaria
23 April 1600
Graz
seven children
(2) Eleonor Gonzaga
2 February 1622
Innsbruck
no issue
15 February 1637
Vienna
aged 58
9 October 1619 –1623 Archduchy of Austria
1623 –15 February 1637 Archduchy of Lower and Inner Austria
Leopold V 9 October 1586
Graz
Fifth son of Charles II and Maria Anna of Bavaria
1623 –13 September 1632 Archduchy of Further Austria Claudia de' Medici
19 April 1626
Innsbruck
five children
13 September 1632
Schwaz
aged 45
When he was chosen as archduke regnant, he abdicated his ecclesiastical status (held the Bishoprics of Passau and Strasbourg) to get married and have children.
Regency of Claudia de' Medici (1632-1646)
Ferdinand Charles 17 May 1628
Innsbruck
Eldest son of Leopold V and Claudia de' Medici
13 September 1632 –30 December 1662 Archduchy of Further Austria Anna de' Medici
10 June 1646
Innsbruck
two daughters
30 December 1662
Kaltern
aged 34
Ferdinand IV 13 July 1608
Graz
Third son of Ferdinand III and Maria Anna of Bavaria
15 February 1637 –2 April 1657 Lower Austria and Inner Austria (1) Maria Anna of Spain
20 February 1631
Vienna
six children
(2) Maria Leopoldine of Austria
2 July 1648
Linz
one son
(3) Eleonora Gonzaga
30 April 1651
Wiener Neustadt
four children
2 April 1657
Vienna
aged 48
Also Holy Roman Emperor (1637-1657), and King of Hungary and Bohemia.
Sigismund Francis 27 November 1630
Innsbruck
Second son of Leopold V and Claudia de' Medici
30 December 1662 –25 June 1665 Archduchy of Further Austria Hedwig of the Palatinate-Sulzbach
13 June 1665
Sulzbach
no issue
25 June 1665
Innsbruck
aged 34
Brother of the predecessor. After his death, his territories reverted to the elder line.
Leopold VI 9 June 1640
Vienna
Fourth son of Ferdinand IV and Maria Anna of Spain
2 April 1657 –25 June 1665 Archduchy of Lower and Inner Austria (1) Margaret Theresa of Spain
12 December 1666
Vienna
four children
(2) Claudia Felicitas of Austria
15 October 1673
Graz
two daughters
(3) Eleonor Magdalene of Neuburg
14 December 1676
Passau
eleven children
5 May 1705
Vienna
aged 64
Also Holy Roman Emperor, and King of Bohemia and Hungary. In 1665, he unified Austria once more.
25 June 1665 –5 May 1705 Archduchy of Austria
Joseph I 26 July 1678
Vienna
Eldest son of Leopold VI and Eleonor Magdalene of Neuburg
5 May 1705 –17 April 1711 Archduchy of Austria Wilhelmina Amalia of Brunswick
10 June 1646
Vienna
three children
17 April 1711
Vienna
aged 32
Also Holy Roman Emperor, and King of Bohemia and Hungary.
Charles III 1 October 1685
Vienna
Second son of Leopold VI and Eleonor Magdalene of Neuburg
17 April 1711 –20 October 1740 Archduchy of Austria Elisabeth Christine of Brunswick-Wolfenbüttel
1 August 1708
Santa Maria del Mar, Barcelona
five children
20 October 1740
Vienna
aged 55
Also Holy Roman Emperor, and King of Bohemia and Hungary. In 1700, he claimed the Kingdom of Spain in the War of Spanish Succession (1700-1713).
Maria Theresa
with Francis I Stephen (1740–1765)
Joseph II (1765–1780)
13 May 1717
Hofburg Imperial Palace
Eldest daughter of Charles III and Elisabeth Christine of Brunswick-Wolfenbüttel
20 October 1740 –29 November 1780 Archduchy of Austria 12 February 1736
Vienna
sixteen children
29 November 1780
Hofburg Imperial Palace
aged 63
Also Queen of Bohemia and Hungary.
Francis I Stephen
with Maria Theresa (1740–1765)
8 December 1708
Nancy
Fourth son of Leopold, Duke of Lorraine and Élisabeth Charlotte d'Orléans
20 October 1740 –18 August 1765 Archduchy of Austria 18 August 1765
Innsbruck
aged 56
Also Holy Roman Emperor (1740-1765). Exchanged his original Duchy of Lorraine for the Grand Duchy of Tuscany (1737).
The Austrian agnatic branch ended in 1780 with the death of Maria Theresa of Austria and was replaced by a combination of the Austrian cognatic branch of the Habsburgs and the Vaudemont branch of the House of Lorraine in the person of her son Joseph II. The new successor house styled itself as Habsburg-Lorraine (Habsburg-Lothringen). All Habsburgs living today are in the agnatic descendants of Maria Theresa and Francis Stephen.
Joseph II 13 March 1741
Vienna
Eldest son of Francis I Stephen and Maria Theresa
29 November 1780 –20 February 1790 Archduchy of Austria
(Habsburg-Lorraine)
(1) Isabella of Parma
6 October 1760
Vienna
two daughters
(2) Maria Josepha of Bavaria
23 January 1765
Schönbrunn
no issue
20 February 1790
Vienna
aged 48
Co-ruling with his mother since the death of his father. Also Holy Roman Emperor (1765-1790).
Leopold VII 5 May 1747
Vienna
Third son of Francis I and Maria Theresa
20 February 1790 –1 March 1792 Archduchy of Austria
(Habsburg-Lorraine)
Maria Luisa of Spain
16 February 1764
Innsbruck
sixteen children
1 March 1792
Vienna
aged 44
Had a brief reign. Also elected Holy Roman Emperor (1790-1792).
Francis II 12 February 1768
Florence
Eldest son of Leopold VII and Maria Luisa of Spain
1 March 1792 –11 August 1804 Archduchy of Austria
(Habsburg-Lorraine)
(1) Elisabeth of Württemberg
6 January 1788
Vienna
one daughter
(2) Maria Theresa of Naples and Sicily
15 September 1790
Vienna
12 children
(3) Maria Ludovika of Austria-Este
6 January 1808
Vienna
no issue
(4) Caroline Augusta of Bavaria
29 October 1816
Vienna
no issue
2 March 1835
Vienna
aged 67
In 1804 Francis adopted the new title Emperor of Austria, but kept the title of Archduke of Austria. In 1806 the Holy Roman Empire was dissolved.

Emperors of Austria (1804–1918)

[uredi | uredi kodo]
Palaiologos dynasty
Portrait Name Reign Succession Life details
miniature portrait Francis I
Franz Joseph Karl
11 August 1804 – 2 March 1835
(30 years, 6 months and 19 days)
12 February 1768 – 2 March 1835
(aged 67)
miniature portrait Ferdinand I
Ferdinand Karl Leopold Joseph Franz Marcelin
2 March 1835 – 2 December 1848
(13 years and 9 months)
Son of Francis I 19 April 1793 – 29 June 1875
(aged 82)
miniature portrait Franz Joseph I
Franz Joseph Karl
2 December 1848 – 21 November 1916
(67 years, 11 months and 19 days)
Nephew of Ferdinand I; grandson of Francis I 18 August 1830 – 21 November 1916
(aged 86)
miniature portrait Charles I
Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Otto Maria
21 November 1916 – 12 November 1918
(1 year, 11 months and 22 days)
Grand-Nephew of Francis Joseph I; great-great-grandson of Francis I 17 August 1887 – 1 April 1922
(aged 34)

See also

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 257.
  2. Benedetto = Blagoslovljeni; Maledetto = Prekleti
  3. AAVV: Grande guerra: le radici e gli sconfitti. Europei, cattolici, operatori di pace. Il Cerchio, Rimini 2015; John F. Pollard: Il Papa sconosciuto. Benedetto XV (1914–1922) e la ricerca della pace. San Paolo, 2001
  4. »Benedetto XV, il lottatore. Un Papa da riscoprire«. Francesco Agnoli v: Tempi. 15. november 2015. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  5. C. Gröber. Handbuch der Religiösen Gegenwartsfragen. str. 495.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 J. F. Pollard. The Unknown Pope. str. 136.
  7. Youssef Taouk, The Pope's Peace Note of 1917: the British response, Journal of the Australian Catholic Historical Society 37 (2) (2016) Arhivirano 2019-02-26 na Wayback Machine., 193-207.
  8. John R. Smestad Jr., Europe 1914–1945: Attempts at Peace Arhivirano 8 July 2009 na Wayback Machine., Loyola University New Orleans The Student Historical Journal 1994–1995 Vol XXVI.
  9. Five of seven points of Benedict XV's peace plan.
  10. “Pope in New Note to Ban Conscription,” “New York Times,” 23 September 1917, A1
  11. “Pope would clinch peace. Urges abolition of conscription as way to disarmament, New York Times, 16 November 1921, from Associated Press report.
  12. »Prayer for Peace from Pope Benedict«. Chicago Tribune. 14. marec 1915. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 1. marca 2015.
  13. »Sveti sedež ima trenutno diplomatske odnose s 180 državami«. Radio Vatikan. 11. januar 2016. Pridobljeno 16. februarja 2018.
  14. »Pacem, Dei munus pulcherrimum (latinski izvirnik)«. Libreria Editrice Vaticana. 23. maj 1920. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  15. »Benedetto XV: Pacem, Dei munus pulcherrimum«. Totus tuus. 23. maj 1920. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  16. Luc. X, 30 sqq.
  17. Lc 10, 30 sqq.
  18. Podobnost primerov: razbojniki so v Jezusovi priliki oropali in hudo ranili popotnega Samarijana, in ga tako pustili nezavestnega - vojska pa je hude rane prizadejalo vsem vojskujočim se narodom, in je ostalo mnogo ranjenih, pohabljenih, bolnih in ujetih
  19. Lk 10, 30 s.
  20. »Benedetto XV e la Grande guerra. Cosi l'«inutile strage» divenne «utile»«. Corriere della Sera. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  21. »Discorso di Giovanni Paolo II durante la sosta al sacrario militare di Redipuglia«. Libreria Editrice Vaticana. 3. maj 1992. Pridobljeno 7. februarja 2018.
  22. »Papež po sto letih spet preslišan? Obletnica morije: Sveti oče Frančišek stopa na obe strani, med žrtvami svetovne vojne ne dela razlik«. Delo.si. 14. september 2014. Pridobljeno 2. februarja 2018.
  23. pater Agostino Gemelli, rojen kot Edoardo Gemelli (1878–1959) – italijanski psiholog, frančiškan in zdravnik, je sicer zagovarjal lurške čudeže, nasprotoval pa je patru Piju – ki ga je 2002 Janez Pavel II. kanoniziral, - češ da so njegove stigme plod histerije
  24. »La grande mezzogna della prima guerra mondiale«. RAI. 23. maj 2015. Pridobljeno 1. februarja 2018.
  25. So wurde ein Gescheiterter im Nachhinein doch noch zum "Friedenspapst" (Das Interview mit Prälat Trippen – KNA)
  26. »Wie Papst Benedikt XV. den Ersten Weltkrieg beenden wollte«. Domradio.de. 28. julij 2017. Pridobljeno 28. januarja 2018.
  27. Raymond Nicolas Landry Poincaré (1860–1934) je bil francoski državnik, 58. ministrski predsednik od 1913 to 1920; pospeševal politično in družbeno trdnost
  28. J. F. V. Keiger: Raymond Poincaré (Cambridge University Press, 2002) 126
  29. 29,0 29,1 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani #5, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  30. F. X. Seppelt –†K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart². str. 388.
  31. »L'exhortation à la paix du pape Benoît XV, le 1er août 1917«. Centenaire. 27. julij 2017. Pridobljeno 21. januarja 2018.
  32. Maks Miklavčič. Leto svetnikov I. str. 579.
  33. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 257.
  34. Benedetto = Blagoslovljeni; Maledetto = Prekleti
  35. AAVV: Grande guerra: le radici e gli sconfitti. Europei, cattolici, operatori di pace. Il Cerchio, Rimini 2015; John F. Pollard: Il Papa sconosciuto. Benedetto XV (1914–1922) e la ricerca della pace. San Paolo, 2001
  36. »Benedetto XV, il lottatore. Un Papa da riscoprire«. Francesco Agnoli v: Tempi. 15. november 2015. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  37. C. Gröber. Handbuch der Religiösen Gegenwartsfragen. str. 495.
  38. Youssef Taouk, The Pope's Peace Note of 1917: the British response, Journal of the Australian Catholic Historical Society 37 (2) (2016) Arhivirano 2019-02-26 na Wayback Machine., 193-207.
  39. John R. Smestad Jr., Europe 1914–1945: Attempts at Peace Arhivirano 8 July 2009 na Wayback Machine., Loyola University New Orleans The Student Historical Journal 1994–1995 Vol XXVI.
  40. Five of seven points of Benedict XV's peace plan.
  41. “Pope in New Note to Ban Conscription,” “New York Times,” 23 September 1917, A1
  42. “Pope would clinch peace. Urges abolition of conscription as way to disarmament, New York Times, 16 November 1921, from Associated Press report.
  43. »Prayer for Peace from Pope Benedict«. Chicago Tribune. 14. marec 1915. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 1. marca 2015.
  44. »Sveti sedež ima trenutno diplomatske odnose s 180 državami«. Radio Vatikan. 11. januar 2016. Pridobljeno 16. februarja 2018.
  45. »Pacem, Dei munus pulcherrimum (latinski izvirnik)«. Libreria Editrice Vaticana. 23. maj 1920. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  46. »Benedetto XV: Pacem, Dei munus pulcherrimum«. Totus tuus. 23. maj 1920. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  47. Luc. X, 30 sqq.
  48. Lc 10, 30 sqq.
  49. Podobnost primerov: razbojniki so v Jezusovi priliki oropali in hudo ranili popotnega Samarijana, in ga tako pustili nezavestnega - vojska pa je hude rane prizadejalo vsem vojskujočim se narodom, in je ostalo mnogo ranjenih, pohabljenih, bolnih in ujetih
  50. Lk 10, 30 s.
  51. »Benedetto XV e la Grande guerra. Cosi l'«inutile strage» divenne «utile»«. Corriere della Sera. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  52. »Discorso di Giovanni Paolo II durante la sosta al sacrario militare di Redipuglia«. Libreria Editrice Vaticana. 3. maj 1992. Pridobljeno 7. februarja 2018.
  53. »Papež po sto letih spet preslišan? Obletnica morije: Sveti oče Frančišek stopa na obe strani, med žrtvami svetovne vojne ne dela razlik«. Delo.si. 14. september 2014. Pridobljeno 2. februarja 2018.
  54. pater Agostino Gemelli, rojen kot Edoardo Gemelli (1878–1959) – italijanski psiholog, frančiškan in zdravnik, je sicer zagovarjal lurške čudeže, nasprotoval pa je patru Piju – ki ga je 2002 Janez Pavel II. kanoniziral, - češ da so njegove stigme plod histerije
  55. »La grande mezzogna della prima guerra mondiale«. RAI. 23. maj 2015. Pridobljeno 1. februarja 2018.
  56. So wurde ein Gescheiterter im Nachhinein doch noch zum "Friedenspapst" (Das Interview mit Prälat Trippen – KNA)
  57. »Wie Papst Benedikt XV. den Ersten Weltkrieg beenden wollte«. Domradio.de. 28. julij 2017. Pridobljeno 28. januarja 2018.
  58. Raymond Nicolas Landry Poincaré (1860–1934) je bil francoski državnik, 58. ministrski predsednik od 1913 to 1920; pospeševal politično in družbeno trdnost
  59. J. F. V. Keiger: Raymond Poincaré (Cambridge University Press, 2002) 126
  60. F. X. Seppelt –†K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart². str. 388.
  61. »L'exhortation à la paix du pape Benoît XV, le 1er août 1917«. Centenaire. 27. julij 2017. Pridobljeno 21. januarja 2018.
  62. Maks Miklavčič. Leto svetnikov I. str. 579.
  63. His numbering, if counted as I, reflects, not the ducal succession of the Babenbergs (being in fact the third ruler of Austria bearing this name), but of the comital Habsburgs, being the first member of the family with this name. However, he may have adopted his German numeral III in Austria, as the next de facto rulers of Austria who bore the same name styled themselves as Frederick IV and Frederick V.
  64. His numbering reflects, not the ducal succession of the Babenbergs (being in fact the seventh ruler of Austria bearing this name), but of the comital Habsburgs, being the first member of the family with this name.
  65. Numbered III by including the titular duke Leopold II (1339-1344)
  66. Numbered IV by including either only the de facto duke Frederick the Fair, sometimes numbered III, or by including the titular dukes Frederick (II) (1339-1344) and Frederick (III) (1347–1362).
  67. Pavlac, Brian A.; Lott, Elizabeth S. (1. junij 2019). The Holy Roman Empire: A Historical Encyclopedia [2 volumes] (v angleščini). ABC-CLIO. str. 255, 278. ISBN 978-1-4408-4856-8. Pridobljeno 13. novembra 2021.
  68. Fichtner, Paula Sutter (7. marec 2017). The Habsburg Monarchy, 1490-1848: Attributes of Empire (v angleščini). Macmillan International Higher Education. str. 8. ISBN 978-1-137-10642-1. Pridobljeno 13. novembra 2021.
  69. In German Articles and Books these Archdukes' names and titles are normally completed with the territorial names of their Duchy as: "Charles II of Inner Austria" = "Karl der II. von Inner Österreich"

References

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Rulers of Austria


* Category:Austria history-related lists Austria

Avstrijski vladarji de

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Österreichbezogen mini|hochkant=0.7|Erzherzogtum Österreich (1512) Hier aufgeführt sind die regierenden Erzherzöge im Erzherzogtum Österreich, nicht sämtliche habsburgischen bzw. habsburg-lothringischen Prinzen und Prinzessinnen, die Erzherzog von Österreich (Erzherzog zu Österreich)[1] von ihrer Geburt an als Titel ihres fürstlichen Hauses, des so genannten Erzhauses, führten.

Einführung des Titels

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Überarbeiten Am Dreikönigstag 1453 bestätigte der habsburgische Kaiser Friedrich III. die Österreichischen Freiheitsbriefe Rudolfs IV. von 1358/1359, eine erfundene Urkunde, mit der Rudolf den Erzherzogstitel zu einer Zeit, als die Habsburger den Römischen Kaiser noch nicht stellten, de facto einführte. Mit Friedrichs III. Sanktus wurde nun das später Privilegium maius genannte Staatsdokument rechtskräftig (Privilegium minus nannte man zur Unterscheidung die Erhebung Österreichs zum Herzogtum 1156).

Somit erhielt das damalige Österreich (nicht zu verwechseln mit dem späteren Kaisertum Österreich oder der heutigen Republik), bisher Herzogtum, die Bezeichnung Erzherzogtum und im Heiligen Römischen Reich eine im Rang ähnliche Stellung wie die Kurfürstentümer. Die Kurwürde, das Recht, den römischen König zu wählen, war mit dieser Rangerhöhung aber nicht verbunden. Friedrichs Mündel, Ladislaus Postumus, führte nach Reichsrecht als erster rechtskräftig den Titel des Archidux Austriae (Erz-Herzog von Österreich),[2] der von den Habsburgern in der Folge bis 1918 getragen wurde und von 1804 an Teil des großen Titels des Kaisers von Österreich war.

Da nach Reichsrecht alle legitimen männlichen Nachkommen eines Fürsten das gleiche Herrschaftsrecht erbten (wenn auch die tatsächliche Herrschaft später auf den ältesten Nachkommen fokussiert wurde, um die Zersplitterung zu vermeiden), trugen bald alle Prinzen und Prinzessinnen des Hauses Habsburg den Erzherzogtitel. Der Titel Erzherzog bestand weltweit ausschließlich in dieser Dynastie (siehe Pragmatische Sanktion, Stammliste der Habsburger, Habsburg-Lothringen).

Herrschaftsgebiet des Erzherzogtums

[uredi | uredi kodo]

Der Begriff „Österreich“ hatte verschiedene Bedeutungen. Er konnte das Haus Österreich, die regierende Dynastie, bezeichnen. Er wurde für die alten Habsburgischen Erblande verwendet. Er konnte, was im Lauf der Jahrhunderte zunehmend der Fall war, deren gesamtes Herrschaftsgebiet oder ab 1867 dessen westlichen Teil, Cisleithanien, bezeichnen. Predloga:Überarbeiten In unmittelbarer Verbindung mit dem Erzherzogtitel war aber stets nur Österreich ob und unter der Enns (heutiges Ober- und Niederösterreich) mit der Hauptstadt Wien gemeint, der historische Kern des habsburgischen Herrschaftsgebietes; nur er war bis 1804 reichsrechtlich unter Österreich zu verstehen.

Die Trennung in das Land ob[er] (Donau-oberhalb, westlich) und unter, teils auch nieder (östlich) der Enns – als naturräumliche Gliederung – ist anfangs auf eine Provinz (provincia) und ein (Land-)Gericht ob der Enns beschränkt, mit einem Landeshauptmann / Landrichter, während in den beiden anderen Landesteilen Österreichs, ober (nördlich der Donau) und unter (südlich) dem Manhartsberg, ein Marschall zuständig war. Die Trennung wird politisch, im Sinne zweier (Erz-)Herzogtümer, das erste Mal im Bruderzwist Albrechts mit Friedrich im 15. Jahrhundert aktuell, dann wieder im Österreichischen Erbfolgekrieg, als Maria Theresia und Karl Albrecht der Bayer beide von einem Erzherzogtum ob der Enns sprechen. 1783, nach Erwerb des Innviertels, wird Österreich ob der Enns eigenes Kronland, noch mit unklarer staatsrechtlicher Stellung in Bezug auf die Erzherzogswürde, aber erst 1861 im Rahmen des Februarpatents endgültig im Status eines eigenen Erzherzogtum bestätigt – der (gemeinsame) Titel Erzherzog von Österreich für diese beiden Länder (und nur diese) bleibt aber bis 1918 aufrecht, nur fallweise spricht man von einem Erzherzogtum ob und unter der Enns.

Der hier regierende Erzherzog war also die meiste Zeit sowohl Oberhaupt der Dynastie Habsburg, Monarch deren Reiches, Regent derer Erblande, wie auch speziell Landesherr im Gebiet der heutigen Bundesländer Ober- und Niederösterreich; als dieser trug er den Titel. Da der regierende Erzherzog meistens auch den Kaisertitel trug und meist in allen seinen Ländern Landesherr war, war sein Erzherzogstitel allerdings vor allem von historischer und schmückender Bedeutung. Wichtiger war er für seine nicht regierenden Familienangehörigen, die dadurch aus der unüberschaubaren Menge deutscher Prinzen und Prinzessinnen herausragten.

Die Erzherzöge als Landesherren von Österreich

[uredi | uredi kodo]

Predloga:Überarbeiten Vor 1457 siehe: Liste der Markgrafen und Herzöge von Österreich im Mittelalter

Unter weitere Titel werden Kaiser- und Königstitel genannt, nicht aber Titel niedrigeren Ranges wie Herzog, Fürst, Markgraf oder Graf
Usurpatoren, Eroberer und andere Gegenherrscher sind mit dunkelgrauem Hintergrund unterlegt, vertraglich vom jeweiligen Regenten anerkannte Kontrahenten hellgrau
† verstorben
* unmittelbarer Amtsantritt mit dem Tod des Vorgängers
Bild Name Geschlecht weitere Titel Verwandtschaft von Anm. bis Anm.
rahmenlos Ladislaus Postumus Habsburg König von Böhmen, Ungarn (V.) Sohn von Albrecht V. 6. Jänner 1453 Bestätigung des Titels[3], ist Herzog von Geburt 22. Februar 1440 an 23. November 1457
rahmenlos Friedrich V., der Friedfertige Habsburg römisch-deutscher Kaiser (III.) Großneffe von Albrecht III. 23. November 1457 *; war vorher schon seit 27. Oktober 1439 interimistisch und seit 22. Februar 1440 als Vormund Regent 26. Dezember 1462 Ende der Belagerung von Wien durch Albrecht[4]
rahmenlos Albrecht VI., der Freigiebige Habsburg seit 6. Jänner 1453 Erzherzog[5] Bruder des Vorgängers 21. August 1458 Hausvertrag mit Friedrich, Regierungsantritt in Österr. o.d.Enns;[6] 2. Dezember 1463
26. Dezember 1462 Machtübernahme in Österr. u.d.Enns[4]
rahmenlos Friedrich V. (fortgesetzte Amtszeit) Habsburg römisch-deutscher Kaiser (III.) 2. Dezember 1463 *; residiert 1484–1493 zu Linz 19. August 1493
rahmenlos Matthias Corvinus Hunyadi (Gegen-)König in Böhmen, Ungarn 1. Juni 1485 Einnahme von Wien,[7] beansprucht den Herzogstitel (Beginn des Feldzugs 1477) 6. April 1490 †; 29. August 1490 Rückeroberung Wiens durch Maximilian[7]
rahmenlos Maximilian I., der letzte Ritter Habsburg römisch-deutscher Kaiser Sohn von Friedrich V. 19. August 1493 * 12. Jänner 1519
rahmenlos Karl V. Habsburg römisch-deutscher Kaiser (V., 1520–56), König von Spanien, bd.Sizilien, Ungarn etc., d.Balearen, kan.u.ind. Inseln u.jenseits d.Ozeans Enkel des Vorgängers 12. Jänner 1519 * 28. April 1521 Reichstag zu Worms, Einsetzung eines Reichsregiment, Wormser Erbteilungsvertrag ebenda
rahmenlos Ferdinand I. Habsburg römisch-deutscher Kaiser (V., ab 1558), König von Böhmen, Ungarn (ab 1526/27) etc. Bruder des Vorgängers 28. April 1521 Regentschaftsübergabe im Wormser Vertrag 25. Juli 1564
rahmenlos Maximilian II. Habsburg römisch-deutscher Kaiser, König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 25. Juli 1564 * 12. Oktober 1576
rahmenlos Rudolf V. Habsburg römisch-deutscher Kaiser (II.), König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 12. Oktober 1576 * 25. Juni 1608 Frieden von Lieben, Verzicht auf Österr. ua., † 20. Jänner 1612
rahmenlos Matthias [I.] Habsburg römisch-deutscher Kaiser, König von Böhmen, Ungarn etc. Bruder des Vorgängers 25. Juni 1608 Frieden von Lieben, September 1578 Beginn des Bruderzwists, seit 1593 Statthalter in Österr. 20. März 1619
rahmenlos Ferdinand II. Habsburg römisch-deutscher Kaiser, König von Böhmen, Ungarn etc. Neffe von Maximilian II. 20. März 1619 * 15. Februar 1637
rahmenlos Ferdinand III. Habsburg römisch-deutscher Kaiser, König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 15. Februar 1637 * 2. April 1657
rahmenlos Leopold V. Habsburg römisch-deutscher Kaiser (I.), König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 2. April 1657 * 5. Mai 1705
rahmenlos Joseph I. Habsburg römisch-deutscher Kaiser, König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 5. Mai 1705 * 17. April 1711
rahmenlos Karl II. Habsburg römisch-deutscher Kaiser (VI.), König von Böhmen (II.), Ungarn (III.) etc. Bruder des Vorgängers 17. April 1711 * 20. Oktober 1740
rahmenlos Maria Theresia Habsburg Königin von Böhmen, Ungarn etc., ab 1745 als Ehefrau Franz I. Kaiserin Tochter des Vorgängers 20. Oktober 1740 * 29. November 1780
rahmenlos Karl (III.) Wittelsbach römisch-deutscher Kaiser (VII., 1742–45), Kurfürst, Herzog von Bayern, (Gegen-)König von Böhmen 2. Oktober 1741 Österreichischer Erbfolgekrieg, besetzt September 1741 Österreich ob der Enns und unter dem Manhartsberg; Erbhuldigung zu Linz 1741[8] 16. April 1742 Einberufung des Landtags nach Linz;[8] Januar 1742 Rückeroberung von Linz, 25. Juni 1743 Erbhuldigung für M. Th. zu Prag, † 20. Jänner 1745
rahmenlos Joseph II. Habsburg-Lothringen römisch-deutscher Kaiser (seit 1765), König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn von Maria Theresia 29. November 1780 *; Mitregent seit 1763 20. Februar 1790
rahmenlos Leopold VI. Habsburg-Lothringen römisch-deutscher Kaiser (II.), König von Böhmen, Ungarn etc. Bruder des Vorgängers 20. Februar 1790 * 1. März 1792
rahmenlos Franz I. Habsburg-Lothringen römisch-deutscher Kaiser (II., bis 1806), Kaiser von Österreich (I., ab 1804), König von Böhmen, Ungarn etc. Sohn des Vorgängers 1. März 1792 * 2. März 1835
rahmenlos Ferdinand IV., der Gütige Habsburg-Lothringen Kaiser von Österreich (I.), König von Böhmen (V.), Ungarn (V.) etc. Sohn des Vorgängers 2. März 1835 * 2. Dezember 1848 Regierungsübergabe
rahmenlos Franz Joseph I. Habsburg-Lothringen Kaiser von Österreich (I.), König von Ungarn, Böhmen etc. Neffe des Vorgängers 2. Dezember 1848 Regierungsübergabe 21. November 1916
Karl (III.) Habsburg-Lothringen Kaiser von Österreich (I.), König von Ungarn (IV.), Böhmen etc. Großneffe des Vorgängers 21. November 1916 * 11. November 1918 Verzicht auf die Regierungsgeschäfte; 24. März 1919 Exil, 10. April 1919 Landesverweisung lt. Habsburgergesetz, † 1. April 1922

Nach 1918/19 siehe